Neizrečena bolečina: Ko srce ostane s preminulim otrokom

Izguba otroka je nekaj nepredstavljivega, a se dogaja, celo pogosteje, kot si morda mislimo. Tudi zaradi tišine, ki nastane okoli tega. Ni lahka tema, in ko sem brala besede Danijele, sem se zjokala – ne samo zaradi tega, da je izgubila otroka, ampak tudi zaradi vsega, kar to prinese – življenje ženske, ki je dejansko postala mamica, a v naročju nima otroka. Na to mi je odpisala: "Verjamem, da si se zjokala in ja, to so definitivno najtežje življenjske zgodbe, ampak ne glede na vse, treba je o tem govoriti, ker ljudje se še vedno ne zavedajo. Okolica pojma nima, koliko moči je potrebno, da vstaneš in greš v službo, trgovino ... Pa verjamem, da nobena od nas ne želi pomilovanja, ampak samo priznanje, da je to dejansko bil naš otrok. Rodile smo ga kot vse mamice, in ja, smo mamice."

Zato sem se odločila, da objavim ta članek med prazniki – ko se družine veselijo skupnega časa, ko vlada veselje in smeh – a tukaj so tudi mamice s svojimi angelčki ... in tudi one si zaslužijo, da so slišane in videne.

Danijela se spominja nosečnosti kot obdobja, polnega pričakovanja in nežnosti. "Nosečnost je bila zame obdobje pričakovanja in nežnosti. Nik je bil moj prvi otrok. Moj mali čudež. Vsak njegov premik je bil sporočilo: 'Tukaj sem, mami.'"

Za Danijelo je bil vsak obisk pri zdravniku, vsaka ultrazvočna slika skoraj kot potovanje k njenemu otroku. "Tudi ko še ni bil tukaj, sem ga že videla, kako se bo smejal, kako bo stegnil roko in se oprijel mojega prsta, kako bova skupaj hodila po parku in mu bom kazala svet."

Vendar je prišel trenutek, ki je spremenil vse. Na pregledu morfologije je zdravnica utihnila: "Takrat sem vedela: nekaj ni v redu."

Danijela je počasi sprejela, da otrok ne bi imel življenja, ki bi mu bilo lepo. Vsak njegov vdih bi bil borba, njegovi dnevi pa polni bolečine in omejitev. "Rodila sem ga prezgodaj, ker sem mu želela prihraniti trpljenje. Ko so mi ga položili v naročje, sem vedela: to ni otrok, ki ga izgubljam, to je otrok, ki ga osvobajam."

Nik ni jokal. Bil je miren, kot da je prišel povedati: "Mami, tukaj sem bil."

Danijela se ga je dotaknila po čelu in prstkih ter v sebi občutila prvo brezpogojno skrb: "Svojega sina sem spustila, še preden ga je svet lahko ranil. A v meni bo ostal vse življenje."

Žalovanje se pri njej še ni končalo: "To ni proces s ciljem. To je ljubezen, ki je ostala brez telesa, a ne brez pomena."

"Prvo, česar se spomnim, je tišina. Ne jok, ne besede, samo tisto težko dihanje, kot da je zrak postal preozek. Ko se ti svet sesede, ne razmišljaš o tem, kako se spopasti. Samo poskušaš preživeti naslednjo minuto."

Danijela se je pogosto z roko božala po trebuhu, kot da bi lahko še vedno čutila svojega otroka. "Nisem ga mogla objeti v življenju, zato sem objemala spomin nanj."

Najbolj nepozaben trenutek je bil prvi pogled na otroka: "Bil je majhen, popoln, kot drobna skrivnost, ki mi jo je življenje dalo samo za kratek čas. Dotaknila sem se njegovega čela. Bila sem prestrašena, da ga bom poškodovala, ker je bil tako nežen. Tisti trenutek sem se počutila kot mama v najčistejšem smislu, nisem ga mogla zaščititi pred svetom, lahko pa sem mu podarila mir."

In v tem trenutku je izlila svoje srce: "Oprosti, če sem slaba mami. Samo želim ti življenje brez bolečine."

V mislih je čutila, da bi otrok odgovoril: "Mami, hvala."

Danijela priznava, da so bila najtežja čustva krivda, jeza in nemoč: "Ko ljubiš svojega otroka, se zdi, da bi morala zanj narediti vse, tudi nemogoče. In ko se konča takole, se vprašaš: 'Sem naredila premalo, ali bi lahko naredila več? Bi morala vztrajati?'"

Jeza se je pojavila ob pogledu na druge mamice in njihove otroke, nemoč pa, ker življenje ni vedno pravično.

Danijela in partner sta žalovala vsak po svoje, a sta hkrati našla način, da ostaneta povezana: "Največji trenutki povezanosti so prišli, ko sva si dovolila biti različna, ko sva drug drugemu dala prostor. Nik naju ni razdvojil. Učil naju je tišine, nežnosti in potrpljenja."

"Nekateri so bili nežni. Samo držali so me za roko ali rekli: 'Ne vem, kaj naj rečem, ampak sem tukaj.' Drugi pa niso razumeli. Mislili so, da sem 'v redu', ker sem se nasmehnila ali šla v trgovino. Ne razumejo, da je to samo zunanji oklep, da ne razpadeš pred vsemi."

Pomoč je našla v spominu na sina in v ljudeh, ki so jo poslušali brez nasvetov: "Pomagal mi je vsak trenutek, ko sem se zavedala, da sem bila mama, tudi če ga nisem mogla vzgajati v vsakdanjem svetu."

Strokovna pomoč ji je dala prostor za izražanje bolečine: "To ni znak šibkosti, ampak ljubezni do sebe. V tistih stavkih sem našla del varnosti, ki sem jo izgubila."

Danijela ohranja spomin na sina v vsakodnevnih trenutkih: "Moj otrok živi v meni. 'Ni izginil'. Je tam, ko prižgem svečko, ko sedim v tišini, ko vidim otroka, ki se smeji, pa se mi za trenutek ustavi srce. Nosim ga v mislih, v drobnih trenutkih dneva."

Žalost še traja: "To ni poglavje, ki se konča. To je ljubezen, ki se je naučila živeti brez telesa."

Za zdaj se Danijela ni odločila za novo nosečnost: "Strah je prevelik. In moja ljubezen do mojega angelčka še živi. Ne želim sprejemati novih odločitev, dokler moje srce ne dobi prostora, da se počasi zaceli."

In kaj svetuje drugim mamicam, ki so se znašle v podobni situaciji: "Ne poslušajte časovnic. Ne poslušajte ljudi, ki vam rečejo, kako bi 'morali' čutiti. Žalovanje ni tek in ni cilj. Je ljubezen, ki noče izginiti. Če želite jokati, jokajte. Če želite biti tiho, bodite tiho. Če potrebujete čas, si ga vzemite. Vaš otrok je bil resničen, vaše srce ima pravico, da ga pogreša."

"Da izguba otroka 'ni epizoda'. Ni stvar, ki se pozabi. S teboj ostane vse življenje, v srcu, v mislih, v drobnih prazninah dneva. Najdragocenejše, kar lahko rečete staršu po izgubi, je: 'Tvoj otrok je obstajal.' S tem priznate ljubezen, ki je bila, in ljubezen, ki ostaja."

Danijelina zgodba je ganljiv opomnik, da izguba otroka ni tema, o kateri se govori dovolj. Njena iskrenost, moč in sposobnost deliti svojo bolečino pa bo morda pomagala drugim staršem, da se počutijo manj osamljene.