Zapustil jo je, ko je izvedela, da ima raka: 'Potrebujem zdravo ženo'

Pravijo, da se resnična ljubezen in zvestoba pokažeta šele v težkih trenutkih. Ko se poročiš, izrečeš: v zdravju in bolezni, v dobrem in slabem. A kaj se zgodi, ko življenje izreče svojo bolečo resnico – in tisti, ki bi morali stati ob tebi, preprosto izginejo?

Srbska spletna stran Blic žena je objavila zgodbo Rade, ki je doživela prav to. Bila je preprosta, delavna žena. Nikoli si ni želela razkošja – le toplino doma, družino in poštenost. S soprogom Draganom sta si zgradila življenje z lastnima rokama: hišo, sadovnjak ter ljubezen nadgradila z dvema otrokoma – Milico in Markom. Verjela je, da ima ob sebi moža, ki bi zanjo naredil vse. Ko pa je zbolela, je spoznala, kako zelo se je motila.

Začelo se je počasi – utrujenost, ki ni minila, občasne bolečine, pogosti obiski zdravnikov. Potem pa grda diagnoza: rak. Potrebna je bila takojšnja obravnava na onkologiji. Iz ambulante je izstopila sključena, kot da se je čas ustavil. V roki je držala napotnico, v srcu pa strah. Ko je povedala možu, pa je ta le skomignil z rameni: "A boš zdaj ležala po bolnicah, jaz pa naj vse delam sam?" Ni je vprašal, kako je. Ni je objel. Ni rekel, da ga je strah. Le – da je on pomembnejši od nje.

Rada se je pogumno podala na kemoterapije. Izgubljala je lase, kilograme, energijo – a ne dostojanstva. Njena borba za življenje je bila tiha in trdna. Medtem ko se je borila, pa je Dragan izginjal. Najprej za dan ali dva, nato za teden. Govoril je, da "mora delati", v resnici pa je vse več časa preživljal z drugo žensko.

Ko mu je Rada končno povedala, da ve za Ljiljano, je brez sramu rekel: "Našel sem zdravo žensko. Nisem rojen zato, da gledam bolezen."

Milica je opustila študij, da je lahko skrbela za mamo. Marko je pomagal, kolikor je zmogel. V Radini bolečini so bile te majhne geste največje zdravilo. Ni se pritoževala. Vse je prenašala v tišini.

Edinega, česar ni zmogla – ni odpustila. "Kdor te zapusti, ko si na kolenih, ni človek. Je prazna lupina," je žalostno dejala.

Medtem ko je Dragan užival novo razmerje z Ljiljano – žensko, ki je dišala po parfumu in ne po bolnišnicah – je Rada vztrajno premagovala bolezen. Po dolgih mesecih kemoterapij, bolečin in negotovosti je prišla dobra novica: rak je bil premagan.

Bila je oslabljena, a ne zlomljena. V njen vsakdan je takrat tiho vstopil Mile – vdovec iz sosednje vasi. Pomagal ji je nasekati drva, popraviti ograjo, zaceliti rane. Ni govoril veliko, a kar je rekel, je bilo iskreno. Predvsem pa – znal je poslušati.

Poročila sta se preprosto. Brez fanfar, brez svatov. Rada je nosila modro obleko in šopek z domačega vrta. Prisotni so bili le otroka in najbližji. Začetek novega življenja ni pomenil zmage le nad boleznijo – temveč tudi nad razočaranjem, prevaro in bolečino.

Dragan je medtem izgubil vse. Ljiljana ga je zapustila, ko je spoznala drugega. Medtem ko se je za druge življenje nadaljevalo, je ostal sam, kot podnajemnik, v majhni sobici ...