Molčala je zaradi otrok, a otroka ji tega nista odpustila

B.R.

Resnične zgodbe

08. 05. 2025 03.00

Kaj naj naredi žena, ki več desetletij ve, da mož ljubezen deli še z drugo? Milka je ena tistih žensk, ki je molčala ne zaradi šibkosti, temveč zaradi materinske ljubezni. Trideset let je tiho prenašala moževo prevaro, skrbela za dom in verjela, da otrokom daje tisto, kar najbolj potrebujejo – varnost. A prav otroka ji tega nista nikoli odpustila.

Milka, 68-letna gospa, je večino svojega življenja preživela v zakonu, ki ni bil idealen – ampak boleče resničen. Z možem sta bila poročena 45 let, od tega je kar 30 let vedela, da ima drugo žensko. A kljub temu ni odšla. Zakaj?

"Kuham kosilo, da ga nese njej – vedela sem, a sem molčala. Otroka mi tega nista nikoli odpustila, ker nista razumela mojih strahov," pove Milka, ki je desetletja živela ob boku moža, ki jo je čustveno zanemarjal.

Ljubezen, ki je postala bolečina – a je ostala zaradi otrok

Milka pravi, da je njen mož začel razmerje z drugo žensko približno ob 15. obletnici njunega zakona. Sinova sta bila takrat še otroka. Najbolj jo je prizadelo, ko je dojela, da hrana, ki jo pripravi zanj, konča v rokah druge ženske.
"Skuham sarmo, juho, spečem sladico – on vse zapakira in odpelje 'v službo'. A v resnici je šel k njej."

Kljub vsemu se ni nikoli odločila za razvezo. "Ljudje mislijo, da sem ostala zaradi šibkosti. Jaz pa sem ostala zaradi svojih otrok. Nisem želela razbiti družine, čeprav ni bila popolna."

Zakonska prevara ni bila edina bolečina – še hujše je bilo razočaranje otrok

Čeprav je Milka želela zaščititi sinova pred bolečino ločitve, sta ji odrasla sinova odločitev hudo zamerila.
"Danes mi rečeta: 'Zakaj nisi odšla? Zakaj si molčala?' Mislita, da sem ju učila, da je prav trpeti. A jaz nisem molčala zato, da bi trpela – molčala sem zato, da bi zaščitila njiju. Bila sem prestrašena in sama."

Zdaj, ko sta oba ostarela in se je mož umiril, Milka pravi, da ne čuti več ljubezni, a tudi ne zamere.
"Ne sovražim ga. A ne ljubim ga več. To je tista tiha žalost, ki je nihče ne vidi – ko srce ne čuti več, a vseeno ostaneš. Pomagam mu kot človeku, a spoštovanja ni več."

Danes živi umirjeno. Vnuki jo razveseljujejo, sinova jo imata rada, a rane iz preteklosti ne izginejo. "Ne verjamem, da sem bila šibka. Bila sem mama. In žena, ki ji je bilo bolj pomembno ohraniti družinsko mizo kot lasten ego. Morda bi danes ravnala drugače, a takrat sem verjela, da delam prav. In to me še vedno drži pokonci."