Medtem ko je mama spala, je njen sin umiral – pes je začutil nevarnost in mu rešil življenje

Luka ima sladkorno bolezen že od drugega leta starosti: "Čas neposredno po tem, ko so Luku pri dveh letih postavili diagnozo, je bil eden najtežjih v našem življenju. Poskušala sem ostati mirna in zbrana, ko je Luka jokal in bežal stran od mene, kadar sem se mu približala z iglami. Pozneje ponoči se jasno spomnim, kako sem s solzami v očeh polnila injekcije – sredi noči, ko me ni mogel videti. Nismo imeli izbire – igel se ni bilo mogoče izogniti – in včasih je bila ta resnica preprosto pretežka. Včasih je bila misel, da bo sladkorna bolezen tipa 1 za vedno, tako težka, da je bilo težko dihati."

Neko noč se je Luka znašel v resni nevarnosti. Ko je mamica Dori opazila, da njegov CGM (naprava za kontinuirano spremljanje glukoze) kaže normalno vrednost, ni takoj opazila, da je nekaj narobe. Toda njihov zvesti pes Jedi ni odnehal – ni se umaknil z njenega naročja, kar je bil jasen znak, da nekaj ni prav. "Takrat sem vedela, da nekaj ni v redu," se spominja Dori.

Ko je testirala Lukov krvni sladkor, je bil le 57, kar je zelo nevarno nizko. "Če me Jedi ne bi zbudil, si niti ne predstavljam, kaj bi se zgodilo," je priznala. Luka se namreč sam zaradi nizkega sladkorja ni nikoli zbudil in se vedno zanaša na pomoč staršev in svojega psa.

Jedi je bil dolgo treniran, da prepozna nenadne padce in skoke ravni sladkorja, ki so pri tej bolezni lahko usodni. Mamica tako poudarja: "Sladkorna bolezen ne vpraša, kdaj ali kje bo napadla – preprosto pride in takrat visi življenje na nitki."

Zgodba Luke in Dori opozarja na pomembnost podpore in razumevanja za ljudi s sladkorno boleznijo: "Če poznate koga z diabetesom, ga podprite, vprašajte, kako je, in se naučite osnovnih znakov nevarnih sprememb sladkorja."

Za Luko ni nikoli lahko, kajti vsak dan se sooča z izzivi, ki jih prinaša sladkorna bolezen tipa 1. Kljub temu njegova mama ohranja optimizem in poudarja: "Za nasmehom se pogosto skriva bitka, ki je ne vidite."

Vir: Yumama