Bila sva mlada starša, sama sem štela le 21 let, v objemu pa sva že imela sinčka Lea. Zaželela sva si družbe zanj in kmalu za tem sva se razveselila nosečnosti, vsi okoli naju pa so se veselili z nama. Nosečnost je razen manjših zapletov potekala v redu, dete je pridno raslo in srček je na vsakem pregledu lepo utripal. Za vedno se bom spominjala tiste nepopisne sreče, ko sem na zadnjem pregledu dobila svežo materinsko knjižico, najlepšo sliko z ultrazvoka ter dva velika 'baby paketa' za nosečnice.
S partnerjem sva že izbrala imeni; če bo punčka, bo Luna, če bo fantek, bo Teo. Tudi nekaj prvih nevtralnih oblačilc sva že nakupila in kupila sva najlepšo zibko, ne da bi vedela, da bo ostala prazna, najino srce pa strto. Še zadnji brezskrbni vikend smo preživeli kot srečna družinica, nato nič več ni bilo enako kot prej. Sledil je ponedeljek, 20. avgust, dan, ki naju bo za vedno zaznamoval.

Ko slišiš besede: "Tole pa ne bo v redu, jaz ne vidim utripa," se ti enostavno podre ves svet in vse sanje, pričakovanja potonejo v solzah. Dobila sem diagnozo "zadržani splav", za kar prej niti nisem vedela, da obstaja. Dojenček je bil mrtev v meni dva tedna, in to brez kakršnega koli znaka. Na tistem pregledu sem pričakovala živega in zdravega otročka ter upala na morebitne prve vidne brce na ekranu. Namesto tega pa je tam negibno ležala najina pikica – brez utripa.
Dobila sem tablete za splav, ki sem ga na lastno željo opravila doma, da sva se od nje lahko poslovila oba. Rodila se je 27.avgusta, poimenovala sva jo Luna. Najlepša in najpopolnejša. Držala sva jo v rokah na tetra plenički, naredila nekaj fotografij, jo poljubila, se poslovila ... To mi res veliko pomeni in hvaležna sem tudi svojemu možu, da je zmogel z menoj to prebroditi in mi stal ob strani. Hvaležna sem, da nama je bila poslana, pa čeprav za kratek čas. Za solze sreče ob pogledu na pozitiven test, za vsak pogled utripajočega srčeca na ekranu, za najine prve nakupe in ker je bila darilo svojemu dedku za rojstni dan. Za vedno bo najin otrok, nič manj ni vredna od sinčka pred njo in ni nadomestljiva z mavrico, ki nama je bila poslana za njo.
To fotografijo in zapis posvečam njej. V spomin vsem našim angelčkom, ki so nas zapustili prezgodaj. Naj bodo slišani, naj se govori o njih.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV