Kako v resnici izgleda šolanje na domu? Mamica opisuje njihov vsakdan

Slovenska družina živi v Avstriji in otroke šola na domu po slovenskem šolskem sistemu. Mamica je zaradi zasebnosti želela ostati anonimna, spregovorila pa je zato, ker se ji zdi, da se "pogosto govori o nas brez nas". "Besede niso mišljene kot ideološka izjava, temveč kot opis dejanskih izkušenj otrok in družine v različnih izobraževalnih okoljih," je poudarila. Ne želi nikogar prepričevati, kdo ima prav in kdo ne, ampak pokazati, kako šolanje na domu pri njih v praksi poteka – brez ideologije, z veliko konkretnega dela in učenja ter z otroki v središču.

Vsi otroci imajo izkušnjo javnega šolstva v Sloveniji in šolanja na domu, trije pa so bili vključeni tudi v avstrijski javni sistem. "Naše odločitve glede izobraževanja niso bile ideološke, temveč so se oblikovale postopno, na podlagi dejanskih izkušenj otrok v različnih izobraževalnih okoljih," je pojasnila mamica. "Prav primerjava med različnimi oblikami izobraževanja nam je sčasoma pokazala, da je šolanje na domu za potrebe naše družine najustreznejša oblika izobraževanja – tako z vidika učnega napredka kot tudi z vidika otrokovega počutja, varnosti in možnosti individualne prilagoditve," je dodala.

Pri najstarejšem otroku je bil prehod iz javnega šolskega sistema povezan s selitvijo, jezikom in socialnim okoljem. V avstrijski šoli se je znašel brez predhodnega znanja nemščine in, čeprav je dobro obvladal angleščino, se je srečal z nesprejetjem in nasiljem vrstnikov. Družina je imela občutek, da sistem v dani situaciji ni znal zagotoviti dovolj podpore ne pri vključevanju, ne pri varnosti, ne pri napredovanju v jeziku. Zato je del šolanja opravil na domu po slovenskem programu, pri čemer so, kot je poudarila mamica, ravnali zakonito in z vednostjo avstrijskih organov, ki so zahtevali redno predložitev spričeval. Danes je polnoleten in se v Avstriji poklicno izobražuje.

Tudi pri mlajših otrocih je bilo več prehodov med različnimi oblikami šolanja: vstop v šolo, obdobja šolanja na domu, vrnitve v javni sistem in spet nazaj. Doma so se, pravi mamica, še posebej pokazale razlike: otroka sta lahko v istem razredu, pa sta si različna po učnem slogu in načinu razumevanja, zato potrebujeta drugačen tempo, razlago in način utrjevanja. "Cilji so enaki. Pot do njih ni," je povzela njihove izkušnje.

Po pojasnilih sogovornice vrnitve v javno šolo niso bile znak neuspeha ali dvoma v šolanje na domu, ampak zavestna odločitev in preventivna zaščita otrok v času sistemskih sprememb. Po spremembi zakonodaje leta 2024 so se zaradi več obveznih izpitov in več tveganj za kratek čas odločili za javno šolo, ker so ocenili, da bi bilo otrokovo doživljanje pritiska lahko preveliko. "Strah ni bil čustven, ampak racionalna ocena tveganja," je dejala mamica. Pozneje, potem ko so izkusili oba sistema, so se otroci na lastno željo vnovič vrnili v šolanje na domu.

Pri nobenem od otrok ni bilo težava doseganje učnih standardov, razlika pa se je pokazala predvsem v počutju, miru in radovednosti. Učitelji in drugi zaposleni so otroke ob vnovičnih vključitvah v javno šolo večkrat pohvalili ne le glede znanja, temveč tudi glede socialnih veščin in komunikacijskih sposobnosti. Povratne informacije so po mamičinih besedah za družino pomenile dodatno potrditev, da šolanje na domu pri njihovih otrocih ni pomenilo ne učnega ne socialnega primanjkljaja.

Družina se je za slovenski izobraževalni program odločila iz več razlogov. Prvi je jezik; slovenščina je njihov temeljni družinski jezik in želijo, da otroci ohranijo polno pismenost in možnost nadaljnjega izobraževanja tudi v slovenskem prostoru.

Drugi razlog je bil predvsem praktičen; želeli so ravnati zakonito. Njihov prvotni namen je bil šolanje na domu urediti v Avstriji, a so že ob prvih pogovorih dobili vtis, da izbira v njihovem okolju ni zaželena. V času pandemije je bil sistem dodatno obremenjen, postopki so se zavlekli, uradne odobritve pred začetkom šolskega leta niso prejeli. Ker otrok brez uradne odobritve ne more zakonito ostati zunaj javnega sistema, so izbrali rešitev, ki je omogočila pravočasno in zakonito izpolnjevanje obveznosti – slovenski program v okviru šolanja na domu.

Tako otroci živijo in se socialno vključujejo v avstrijsko okolje, izobraževanje pa poteka po slovenskem učnem načrtu, kar zahteva precej načrtovanja, priprave gradiv in tudi administrativne natančnosti. Čeprav taka ureditev zahteva več dodatnega dela, se je pri njih ob dobri organizaciji izkazala kot izvedljiva in vzdržna.

Otroci živijo in se učijo v večjezičnem okolju, kjer se jeziki ne uporabljajo ločeno, temveč se naravno prepletajo. Slovenščina in nemščina sta prisotni tudi doma; včasih otrok vpraša v enem jeziku in starši odgovorijo v drugem. Slovenščina ima osrednjo vlogo pri učenju po slovenskem izobraževalnem programu in pri izpitih. Učni materiali, aplikacije, slušne zgodbe in dodatni viri so pogosto večjezični, kar otrokom pomaga snov razumeti širše in jo povezovati v različnih jezikovnih okoljih. Nemščina je prisotna v vsakdanjem življenju, angleščina pa zaradi mednarodnega družinskega okolja. "Ker je naša družina razpršena po svetu, se pogosto pogovarjamo tudi v angleščini, ki je skupni jezik sporazumevanja. Otroci so obenem v stiku še z drugimi jeziki, kot so slovaščina, grščina, ruščina in občasno še kakšen drug jezik," je povedala mamica.

Pri zaključnih izpitih se včasih zgodi, da otrok najprej izreče pojem v tujem jeziku, nato pa se takoj popravi v slovenščino, kar je pri večjezičnih otrocih normalen pojav. Jezike ohranjajo z redno rabo v vsakdanjem življenju, v pogovorih, branju, poslušanju, pisanju, projektih in stikih z ljudmi, zato jih otroci doživljajo kot nekaj naravnega, ne kot prisilo.

Kako izgleda njihov urnik? "Naš šolski' teden nima klasičnega urnika, kot ga poznamo iz šole, ima pa jasno strukturo," odgovarja mamica. Ne merijo, koliko ur mora otrok sedeti za mizo, temveč se osredotočajo na smisel, kaj je treba v določenem dnevu ali tednu razumeti, utrditi, povezati, se naučiti.

Okviren tedenski načrt jim pomaga pri usmerjanju, katera področja bodo obravnavali, kaj je treba utrditi in kje so v učnem načrtu. Dnevni ritem prilagajajo zbranosti, energiji in potrebam otrok: "Če vidimo, da je otrok zbran in motiviran, se pri snovi zadržimo dlje; če opazimo utrujenost ali odpor, dan preusmerimo v drugačno obliko učenja." Strukturiran del učenja (razlaga, zapisi, vaje) praviloma opravijo takrat, ko so otroci najbolj zbrani. Pomembno mesto imajo projekti, ker omogočajo povezovanje predmetov in poglobljeno razumevanje. Veliko časa namenjajo gibanju, naravi in praktičnim dejavnostim, saj vidijo, da se po gibanju otroci lažje zberejo in bolje razumejo snov.

Mamica je doma in skrbi za večino organizacije – za učni del, pripravo gradiv in spremljanje otrok, pa tudi za vsakodnevno gospodinjstvo – medtem ko mož hodi v službo. Del njihovega vsakdana predstavlja skrb za živali, zelenjavni vrt, sadovnjak in okolico. Skupaj delujejo kot "povezana družina, kjer so vloge jasne in se med seboj dopolnjujejo, kar otrokom daje stabilnost in predvidljivost, ki je pri šolanju na domu zelo pomembna". Dan je po besedah sogovornice prožen, vendar ne "razpuščen": "Ko so cilji jasni, gradiva pripravljena in vemo, kaj želimo doseči, si lahko privoščimo prožen potek dneva brez občutka kaosa. Tako dan ni preobremenjen, hkrati pa učni proces ostaja učinkovit in smiseln."

Učenje je preplet teorije in prakse ter različnih klasičnih in izkustvenih pristopov. Uporabljajo delovne zvezke, pišejo v zvezek, sistematično utrjujejo in razlagajo; podobno kot v šoli, posebej pri matematiki, slovnici in uvajanju nove snovi. Hkrati pa dajejo velik poudarek vizualni podpori s plakati, miselnimi vzorci in diagrami, ki nastajajo sproti in niso zgolj povzetki snovi. "Otrok mora sam razmisliti, kaj je bistveno, kako bo informacije razporedil in kako jih bo povezal. Pri takem delu se zelo hitro pokaže, ali snov res razume ali jo zgolj ponavlja," je razložila mamica.

Kot primer je opisala projekt – terarij, ki je povezal naravoslovje, slovenščino in matematiko. Otroci so načrtovali življenjski prostor za živa bitja, opazovali pogoje, potrebne za življenje, zapisovali postopke in opažanja, skrbeli zanj, načrtovali, merili količine in računali razmerja. Pomembni so tudi ogledi dokumentarnih filmov ter obiski muzejev in galerij, pa pogovori po ogledih, kjer otrok razloži, nariše, zapiše ali upodobi v miselnem vzorcu, kaj je razumel in kako videno povezuje z obravnavano snovjo.

Učenje prav tako poteka skozi slušne zgodbe, razumevanje pa preverjajo predvsem skozi razlago in uporabo znanja. Pozorni so, ali otrok zna povedati naučeno s svojimi besedami, uporabiti snov v novi situaciji in jo povezati. Če opazijo, da gre zgolj za pomnenje brez razumevanja, se vrnejo korak nazaj in poiščejo drugačen pristop.

Pri šolanju na domu so zakonsko vezani na učni načrt javne osnovne šole, zato se ga tudi v celoti držijo. "To ni stvar izbire, temveč zakonska obveznost, saj otroci ob koncu razreda opravljajo izpite prav po tem učnem načrtu," je poudarila mamica. Prilagoditve si dovolijo pri poti do ciljev: razlikujejo se tempo, način razlage, zaporedje vsebin in čas za razumevanje. "Naš cilj je, da otrok snov razume, ne da jo zgolj predela' v predpisanem času," je pojasnila. Opozorila je na sistemsko omejitev, da je učni načrt močno vezan na starost in razred, ne pa na dejanske zmožnosti in interese otrok. Zato kot eno ključnih prednosti šolanja na domu vidi, da lahko doma različno obravnavajo dva otroka, ki sta si zelo različna.

Obenem je izpostavila, da otrok, ki na nekem področju že veliko zna, v šoli uradno ne sme napredovati, "čeprav bi bilo smiselno z vidika razvoja in motivacije". Nekateri njihovi otroci imajo denimo v nemščini, svojem vsakdanjem jeziku, znanje višjih razredov, prav tako se po učnem načrtu šele čez leta srečajo z astronomijo, ki jih močno zanima. Pri njih doma spodbujajo interese, medtem ko v šoli pogosto štejejo le kot "dodatek". Napredovanje presojajo po razumevanju; če zna otrok snov razložiti z lastnimi besedami in jo uporabiti, gredo naprej, če je negotov, ima odpor ali ponavlja brez razumevanja, snov razložijo drugače ali poiščejo bolj življenjske primere. "Tak način dela nam omogoča, da hkrati spoštujemo veljavni učni načrt in upoštevamo individualni razvoj otrok. Osebno pa menim, da bi moral sistem omogočiti več prožnosti pri izbiri vsebin in tempu napredovanja. Otroci ne napredujejo linearno in enako na vseh področjih – kar v praksi vidimo vsak dan," je izpostavila sogovornica.

Vključujejo tudi premišljeno uporabo digitalnih orodij in umetne inteligence, vendar predvsem kot pomoč odraslemu pri organizaciji ter pri pripravi in strukturiranju snovi (ideje za projekte, razlage na več načinov, vprašanja za preverjanje razumevanja). Tehnologijo vidijo kot orodje, ne kot cilj. Pri mlajših je digitalna uporaba kratka in usmerjena, pri starejših nekoliko širša, a vedno z namenom iskanja informacij, primerjave virov in razumevanja kompleksnejših vsebin. Velik poudarek namenjajo tudi kritični presoji: da otroci razumejo, da informacije niso vedno pravilne in da jih je treba preverjati. Digitalnih in pametnih orodij ne uporabljajo kot nadomestek za učenje, temveč kot podporo pri pripravi učnega okolja. Končno razmišljanje, razlaga in zapisi pa so vedno naloga otroka.

Izpiti za šolanje na domu potekajo praviloma enkrat letno po posameznih predmetih in odločajo o napredovanju. Zato se med šolanjem na domu ne pripravljajo samo na znanje, ampak tudi na obliko testiranja, vrste nalog, način ocenjevanja in zahteve učitelja, ki se med šolami precej razlikujejo.

Nekateri pristopi so po mnenju mamice zelo togi, medtem ko so drugi bolj realni in prijazni otroku. Okvirji pa so "po mojem mnenju neprimerni, saj v enem samem trenutku odločajo o celotni izobraževalni poti otroka". Trema, stres ali zamrznitev pri nekaterih otrocih namreč močno vplivajo na to, koliko znanja sploh zmorejo pokazati; ne zato, ker ne bi znali, ampak zaradi odziva v situaciji. Pritisk je po njenih besedah še večji, ker je malo prostora za napake, saj sta dovoljena le dva poskusa, posledice neuspeha pa so lahko zelo resne. Pravna sredstva sicer obstajajo, a so pritožbeni postopki za večino staršev zahtevni in zapleteni. Prav tako nimajo jasnih navodil in sistemske podpore, včasih pa se zadeve lahko hitro razširijo še na druge institucije.

Mamica se je dotaknila tudi Nacionalnega preverjanja znanja (NPZ), ki po razlagi stroke ni namenjen presoji znanja posameznega otroka, temveč vpogledu v delovanje izobraževalnega sistema. Pokaže reševanje zahtevnejših nalog, povezovanje znanja, razlago postopkov in delo pod časovnim pritiskom. Ne more pa po njenem zanesljivo meriti celotnega znanja posameznika, ker gre za enkratno preverjanje, na katerega močno vplivajo okoliščine in počutje. Prav zato NPZ nima sankcij, pri šolanju na domu pa podobno enkratno preverjanje prinese zelo resne, nepovratne posledice. Problem zato ni preverjanje znanja, temveč enkratnost, togost in kaznovanje na podlagi enega samega testa, je opozorila. Obenem je še enkrat poudarila, da ne nasprotuje preverjanju znanja, temveč opozarja na togost enkratnih odločilnih testov in na nesorazmerje pritiska, ki ga lahko ustvari pri otroku.

Pogost očitek šolanju na domu je socialna izolacija. Mamica odgovarja, da socializacija ni nujno vezana na razred in starostno homogeno skupino. Njihovi otroci so vključeni v interesne dejavnosti, lokalne pobude, društva, družinske projekte; v stikih so z različnimi starostnimi skupinami, z vrstniki, mlajšimi, starejšimi in odraslimi. Velik del socialnega učenja poteka tudi v vsakdanjih situacijah ob dogovarjanju, reševanju konfliktov, skupnih opravilih, sodelovanju pri projektih. Sodelovanja, empatije in odgovornosti se učijo ob skrbi za živali, delu v gospodinjstvu in skupnem načrtovanju časa. "Naši otroci niso izolirani – so vključeni. Njihovo socialno okolje je širše in bolj raznoliko, kot bi bilo v primeru ene same, stalne skupine," je poudarila in dodala: "Ne gre za umik, temveč za drugačen način vključenosti v družbo, ki otrokom omogoča, da razvijajo odnose v realnih življenjskih okoliščinah in v svojem tempu."

V njihovem primeru je šolsko okolje pri otrocih sprožilo stisko. Niso je prepoznali po enem dogodku, temveč po spremembah: umik vase, izguba veselja, telesni znaki stresa, povečana tesnoba, spremembe spanja in v odnosu do učenja. "Pomembno je, da takšnih znakov nismo razlagali kot faz', temveč smo jih vzeli resno," se spominja mamica. Njihov prvi odziv ni bil iskanje krivca, ampak poslušanje brez pritiska, umirjeno in s sporočilom, da otrokovi občutki in izkušnja štejejo. Ko so presodili, da sistem takrat ne zmore zagotoviti dovolj varnega in podpornega okolja, so poiskali drugačno rešitev. "Otrok nismo želeli zaščititi pred svetom', temveč pred nesorazmernimi obremenitvami v obdobju, ko jih še niso zmogli predelati. Razlika med zaščito in umikom je za nas ključna. Otrok nismo izolirali, ampak smo jim omogočili okolje, kjer so si lahko povrnili občutek varnosti, vrednosti in zaupanja vase," je poudarila sogovornica.

Otroci po njenih pojasnilih niso izolirani, ampak jih varujejo in postopno opremljajo za svet tako, da jih učijo prepoznavati lastne meje, jih poimenovati in spoštovati. Veliko se pogovarjajo o odnosih, kaj je sprejemljivo in kaj ne, ter o tem, da imajo pravico poiskati pomoč, kadar jim je težko. Vadijo komunikacijo, izražanje nestrinjanja in iskanje podpore. "Otroci se še vedno srečujejo z neprijetnimi občutki, konflikti in različnimi ljudmi – le da imajo ob tem oporo, čas in prostor za refleksijo. Naš cilj ni, da jih obvarujemo pred vsemi izzivi, ampak da jih opremimo z notranjo stabilnostjo, samozavestjo in zavedanjem, da niso sami, kadar postane težko. Tako jih pripravljamo na svet – ne z izpostavljanjem za vsako ceno, ampak z odgovornim spremljanjem, dokler ne zmorejo sami," je obrazložila.

Mamica se zaveda, da šolanje na domu ni rešitev za vsako družino in da izkušnja ni enotna za vse. Njena želja ni, da bi kdo slepo posnemal njihovo pot, ampak "da bi znali o izobraževanju govoriti manj ideološko in bolj človeško, z več prostora za raznolikost poti, izkušenj in potreb otrok". Pri njih odločitev za šolanje na domu "ni izraz upora proti sistemu ali umika iz družbe. Gre za eno izmed zakonitih izobraževalnih poti, ki jo družine izberejo iz zelo različnih razlogov – najpogosteje zaradi otrokove dobrobiti."

Želi si dialog brez hitrih sodb. Opisala je njihovo izkušnjo, ki je prava zanje. Ne išče obračuna, temveč zgolj razumevanje in razmislek: "Za deljenje svoje zgodbe sem se odločila prav zato, ker sem v javnosti zaznala veliko napačnih interpretacij, ki so nastale brez dejanskega poznavanja življenja družin, ki se šolanja na domu resnično dotikajo. Pogosto se o nas govori brez nas – brez vprašanj, brez poslušanja, brez poskusa razumevanja."

"Naša zgodba ni zgodba proti šoli. Ni zgodba proti učiteljem. Je zgodba o otrocih, ki so različni. O starših, ki poslušajo. In o sistemu, ki bi moral znati nositi raznolikost." Šolanje na domu ni za vsako družino, a razprava o njem bi morala izhajati iz dejstev, poslušanja, razumevanja in spoštovanja. Zgodba ene družine, ki se je odločila spregovoriti, kaže, da je zanje prava pot do cilja. Kot pravi mamica: "Otroci se niso odpovedali sistemu. Sistem mora še pokazati, da zna nositi otroke."