Dokumentarec A New Kind of Wilderness spremlja zgodbo Nika Payna, britanskega očeta, ki je z družino našel nov način življenja na kmetiji v norveški divjini. Nik Payne in njegova pokojna žena Maria sta ustvarila življenje, ki temelji na samostojnosti, trajnostnem kmetovanju in življenju v harmoniji z naravo.

Nik meni, da so otroški vozički 'gnusni in bi jih morali prepovedati', ločitev otrok od staršev ob vstopu v vrtec pa po njegovem mnenju povzroča tako globoke čustvene rane, da lahko traja vse življenje, da si otrok opomore. Ko je v vrtcu videl svojo hčer Frejo, kako joka v naročju neznanca, je v sebi začutil, da to ni prav – čeprav mu je družba sporočala drugače. Takrat sta se z ženo odločila, da je pomembneje biti skupaj kot družina, tudi če to pomeni živeti z manj, a imeti več skupnega časa.

Otroci brez zaslonov – vsakdan v naravi

Na svoji majhni kmetiji niso imeli televizorja – otroke so namesto tega spodbujali, da sekajo drva s sekiro, redijo živali in delajo na vrtu ... To življenje v naravi in brez zaslonov je omogočilo otrokom, da so razvili izjemno neodvisnost: "Ključni del našega življenjskega sloga je bil odločitev, da delamo manj za denar, saj smo želeli več časa posvetiti stvarem, ki so nam res pomembne – biti z otroki, jih ne pošiljati v šolo, temveč jih učiti doma in skupaj preživljati dneve kot družina."

Toda Maria je v starosti 41 let leta 2019 umrla za rakom, Nik pa je ostal samohranilec triletnemu Ulveju, šestletnemu Falkeju, devetletni Freji in 15-letni Ronji, Marijini hčerki iz prejšnjega razmerja. Nik se je kljub žalosti odločil, da bo nadaljeval z Marijinimi načeli in otrokom omogočil, da bi imeli polno, naravno otroštvo. To življenjsko filozofijo si je želel deliti z drugimi, kar je pripeljalo do odločitve, da je sodeloval v dokumentarcu.

Filozofija izobraževanja – domače šolanje v naravi

Za Nikovo družino je bila odločitev za domače šolanje naravna. Nik in Maria sta verjela, da je mogoče vzgojiti otroke na način, ki vključuje stik z naravo in praktične izkušnje, brez učnih metod, ki temeljijo na prekomerni uporabi tehnologije.

Nikovo in Marijino življenje v naravi je otrokom omogočilo, da so razvili izjemne preživetvene veščine. Nik opisuje, kako je njegov najmlajši sin že zelo zgodaj začel uporabljati sekiro, kar je postalo del njihovega vsakdana: "Ne spomnim se, da bi bil kdaj brez sekire v roki."

Težka odločitev: prehod v klasično šolo

Ker pa je življenje postalo preobremenjujoče, se je odločil, da otroke vendarle vpiše v redno šolo. Ob tem je priznal, da ga spremlja stalen občutek poraza oziroma razočaranja. Prehod v tradicionalno šolo je bil zanje velik kulturni šok. Otroci, ki so bili navajeni živeti brez zaslonov, so se morali prilagoditi novemu sistemu, kjer so telefoni in tablice postali vsakdanji spremljevalci. Nik pojasnjuje, da so otroci zelo hitro opustili svoj običajni užitek v šoli, saj se niso počutili udobno v tem novem okolju.

Po nekaj mesecih se je odločil, da otrokom omogoči obisk Steinerjeve šole, ki ponuja bolj naraven pristop k izobraževanju, brez prekomerne uporabe tehnologije. "Otroci so se v tej šoli veliko naučili – kajti šola temelji na praktičnem učenju, hkrati pa jim je pomagala izboljšati znanje norveščine, saj doma govorijo predvsem angleško. Prve božične počitnice po začetku šolanja smo preživeli pri družini v Angliji. Medtem ko so imeli vsi drugi otroci na letalu pred seboj zaslone, so bili moji trije zatopljeni v pletenje."

Zasloni so zdaj del njihovega življenja, a zmerno in premišljeno

Petnajstletna Freja je svoj prvi telefon dobila pri trinajstih: "Zaveda se, da na njem preživi preveč časa, in trudimo se, da skupaj poiščemo meje – na primer tako, da telefon zvečer pusti v dnevni sobi, namesto da ga vzame s seboj v sobo," razloži Nik ter doda: "Nočem postati paznik v zaporu ali družinski policist. A družba to pogosto pričakuje od staršev, kajne? Nenehni nadzor nas oddaljuje od otrok." V dolgih zimskih večerih pa si na Nikovem prenosniku skupaj ogledajo kak film.

V iskanju ravnotežja med sistemom in naravo se je Nik odločil, da enega od sinov znova vzame iz šole in mu omogoči obdobje ponovnega šolanja doma. "Tisti občutek, ko otrok vsako jutro vstane nesrečen zaradi šole – to ni življenje, kot bi moralo biti. Zjutraj se moraš prebuditi z občutkom, da te čaka dan, poln možnosti. Veliko beremo, izvajamo projekte v gozdu. To divjino bodo spet našli."

Tudi Frejo je vprašal, ali bi se želela vrniti k šolanju doma, a se je odločila ostati v srednji šoli: "Je disciplinirana in se zna prisiliti, da stvari opravi," pravi Nik, ki njeno odločitev spoštuje.

"Želim, da moji otroci o vsem razmišljajo kritično – tudi če se kdaj prepirajo z mano. Naj sprejemajo svoje odločitve, oblikujejo lastna mnenja in si drznejo postavljati vprašanja. Ideje in misli je treba nenehno preverjati."

Vir: inews.co.uk