Bibaleze.si

Jaka je imel pri dveh mesecih napad hitrega srčnega utripa

Zgodba bralke

Resnične zgodbe

0
11. 05. 2021 07.18

Bil je popolnoma običajen, lep, sončen, oktobrski ponedeljek. Po triurnem sprehodu s kolegico (med katerim je Jaka neprekinjeno spal) sva prišla domov, Jaka sem podojila, malo sva se igrala in potem je spet zaspal. Pri dveh mesecih je menda to njihovo delo.

jaka

Po dobrem 'power napu' se je zbudil in spet hotel zizati. Prav, sem rekla, ampak zdaj pa greva v posteljo, da si bo še mama malo spočila. Se uleževa, mali zagrabi, se lepo doji, na enkrat pa odklop in hud jok. Madonca no, kaj si se pa zdaj tako užalil? Ga primem in zatipam – MOKER HRBET! O, o, ti si moker! Zato tako jokaš. Gremo se hitro preobleč. Ga odložim na previjalno mizo – še huje. Hitro ga slečem, jok tak, da otrok ostane brez sape! Ga dvignem, ga tolažim, mu pojem, ga guncam in pozibavam, ne neha jokati. Še več, tak jok sem prvič slišala, ni mi bil poznan. Pokličem svojo mamo in ji rečem, naj prihiti k meni, da mi pomaga Jaku izmerit temperaturo, ker tukaj nekaj ne štima. Mama je prišla v 10 minutah. Ta čas pa je Jaka že izgubil vso barvo. V obraz je posivel, nehal je jokati in je samo še stokal, kot da mu je nekaj zelo težko. Počasi je zapiral očke in se trudil obdržati odprte. Ko je moja mama prišla, sem ga samo zavila v deko in takoj sva se odpeljali na urgenco. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Tam so naju sprejeli, povedala sem jim zgodbo, obema so izmerili temperaturo in me povprašali po zdravju (covidni ukrepi), še preden so naju spustili naprej. Na triaži so postopek ponovili in si vzeli ljubi čas, jaz pa z otrokom v naročju, za katerega so bile odločilne sekunde, čeprav tega takrat še nismo vedeli. Na koncu me sestra brez spremstva napoti na oddelek. Kot kura brez glave tečem po hodniku in končno zagledam otroške risbe – to bo to! Pritečem na oddelek in tam ponovno – povejte gospa, kaj je bilo? Sestra strašno mirna, videti je bilo, kot da si misli, da sem otroka pripeljala za brezveze. No, jaz začnem opisovati dogodek, ona pa Jaka stehta, ga odloži nazaj na tisto “mizo” in kar naenkrat Jaka v krčevit jok, očke je na široko odprl in videla sem, kako mu trzajo levo in desno, kot da bi imel kakšen napad. Jaz v šok, sestra steče na hodnik in nekaj zakriči, nisem razločila vsega, slišala sem samo 'epi napad'. V sekundi so v tisto ambulanto pritekle štiri sestre in dve zdravnici. Odrinile so me v kot ambulante in obkrožile otroka. Jaz sem z odprtimi usti in solzami v očeh opazovala situacijo, za katero še dojela nisem, da se prav zares dogaja. Sestre so letele gor in dol, zdravnici sta se posvetovali in dajali navodila, občutek sem imela, kot da vsi v tisti ambulanti bolj ali manj ugibajo, kaj počnejo, otroka nisem lep čas niti videla, ker je bil obkoljen z osebjem, niti nisem bila prepričana, če sploh želim vedeti, kaj se pravzaprav dogaja. Celotno telo mi je ohromil ta grozen strah pred slabimi novicami, vse, kar sem bila sposobna tisti trenutek storiti, je bilo stati v kotu in se obdržati pri zavesti. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Poslušala sem pogovore sester in navodila zdravnice. Seveda nisem vsega ujela, tudi sedaj, ko se spominjam tistega dne, se mi v spomin prikradejo določeni stavki in odlomki: potrebovali bomo dober kanalček; petelinčka prinesi, tistega na dve cevkici; ni prijelo, še enkrat, višjo dozo!; še nič, pripravi nov odmerek!; yesss, imamo ga!!!; kliči Ljubljano, naj pošljejo helikopter!”

Ko je vsa ta panika nekako minila, je k meni pristopila zdravnica in mi posodila telefon, da pokličem Andreja (partnerja). Prišel je na oddelek in zdravnica nama je na kratko razložila, kaj se je pravzaprav dogajalo. Jaka je imel napad hitrega srčnega utripa oziroma supraventrikularno tahikardijo. V času mojega transa so ga priklopili na monitor, ki je pokazal, da mu srček bije s 300 udarci na minuto. Sestre so mu vstavile kanalček, po katerem je dobil zdravilo – adenozin. S pomočjo tega zdravila vrnejo srce nazaj v sinusni ritem. Adenozin mojemu Jaku ni pomagal v prvem poskusu, ampak šele v tretjem. Odmerjajo ga pa po miligramih na podlagi kilaže. Če ne bi prijel niti v tretjem poskusu, še danes ne vem, kako bi ukrepali. Skratka srček se je vrnil nazaj v sinusni ritem, zdravnica nama je povedala še, da ima neke vrste aritmijo, ampak da bova več izvedela v Ljubljani. Povedala je, da pride po Jaka rešilec z zdravnikom, helikopterja baje ne pošiljajo ponoči. Poslala naju je domov spakirat prtljago. Seveda naju je zanimalo, ali je Jaka v smrtni nevarnosti, pa sva dobila odgovor – zaenkrat ne. Hm, boljše, da ne bi niti vprašala.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Naslednji dan se ob dogovorjeni uri zglasim na oddelku za intenzivno nego. Zaradi situacije s koronavirusom je smel na obisk le en starš. Tako se je začela ločenost očeta in sinčka, ki je trajala veliko predolgo, vendar to je že zgodba zase. 

Na oddelku me postavijo v izolacijsko sobo, kjer čakam in čakam. Čez 20 minut se nekdo spomni name in me dejansko spusti k Jaku – KONČNO! Srce se mi je trgalo ob pogledu na mojega fanta – v inkubatorju, od njega visi 1000 kablov, glavica povita, skratka grozno na pogled! Potem pa se fant zbudi, me zagleda in se na široko nasmeje! Naenkrat mi je kar nekako odleglo. Sestra mi je prinesla stolček in tako sem lahko sedela poleg Jaka in ga držala za rokico preko inkubatorskih vratc. Nato mi sestra razloži, da je njemu bil že odvzet bris za koronavirus in da bo morala odvzeti bris še meni. Prav, rešimo še to nadlogo. O Jakčevem stanju novega ne izvem nič. Izvedela sem samo to, da je seveda prešibek za dojenje in da bo tako še nekaj časa moral dobivati mleko po flaški. Tako sem dva dni hodila k njemu od 10.00 do 13.00 in od 15.00 do 19.00, mu pela, ga božala in ga hranila, on si je pa počasi vračal moči in se pripravljal na življenje izven inkubatorja. 

Ko sem ga prišla obiskat tretji dan, me je mali mož pričakal v svoji posteljici, izven inkubatorja in na hodniku, med ostalimi pacienti. Tako sem ga po treh dneh končno spet dobila v svoje naročje! Ta dan sem tudi govorila z zdravnikom, ki me je zelo pomiril in mi namenil veliko spodbudnih besed. Povedal mi je, da ima Jaka najmilejšo obliko aritmije, da jo bo najverjetneje prerasel in da ne bo imel nikakršnih omejitev v življenju! Uhh, tisti trenutek bi lahko poletela! Dodal je še, da bo v petek premeščen z intenzivne na oddelek, kjer bo zdravila dobival oralno in ne več po žili in da bova v roku enega tedna že doma! Od sreče mi je šlo kar na jok.

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Tako dočakam petek. Ko pridem na dopoldanski obisk, pa naletim na zaprta vrata. Se obrnem na vratarko, ta pokliče na oddelek in mi pove, da Jaku nekaj delajo in da bo treba počakati. Ta čas izkoristim za laktarij. Pridem nazaj in še kar me ne spustijo noter. Okej, počasi me grabi panika. Po uri in pol pa le pridem do Jaka, ki izgleda zelo utrujen in zelo trdno spi. Povejo mi, da so mu vstavili centralni venski kateter, saj so mu zaradi zdravil pokale žilice in je potreboval nekaj bolj stabilnega kot kanalček. Za postopek so ga uspavali in me opozorili, da bo morda nekaj časa malo več spal. Prav, nisem navdušena, ampak kar je treba, je pač treba. Isti dan popoldne Jaka premestijo na oddelek. Veselim se cartanja in skupnega poležavanja na postelji in že komaj čakam, da hospitalizirajo tudi mene.

Na oddelku pa hladen tuš! Postelje zame ni, spim na skrajno neudobnem ležalniku. Jaka je čez dan neodložljiv. V trenutku, ko ga odložim, začne histerično jokati, pulz se mu drastično poviša in monitor takoj začne piskati! Dobiva terapijo zjutraj in zvečer, in sicer tri zdravila: amiodaron, enalapril in furosemid, oralno. Dajem mu jih sama. Zdravil ne poznam, noben mi nič ne pove, kakšna so in zakaj jih Jaka dobiva. Tako smo z vzponi in padci po tednu in pol dočakali prvi ultrazvok srčka, na katerem sem dejansko prvič govorila s kardiologom, ki je Jako tudi sprejel na intenzivno. Izkaže se, da je situacija vse prej kot rožnata. Jaka ima Wolff-Parkinsons-White (WPW) sindrom. Razloži mi, da gre električni impulz iz sinusnega vozla po srcu v AV vozel in v ventrikle, tako se srce sinhrono krči. Pri Jaku pa obstaja še ena dodatna – akcesorna pot. Je kot krajšnica, ki prevede impulz iz sinusnega vozla in povzroči, da se del srčnega prekata skrči predčasno in tako pride do preekscitacije. Preekscitacija je pri Jaku prisotna ob vsakem srčnem utripu. Problem nastane takrat, ko gre impulz praktično "v rikverc", torej iz AV vozla po akcesorni poti ven in takoj nazaj v AV vozel. Tam se zacikla in srček gre ven iz ritma, posledica pa je zelo visok srčni utrip oz. SPV – supraventrikularna tahikardija. Dolgo trajajoča SPV lahko vodi v hude posledice. 

Kardiolog me seznani s tem, da je Jaka v rešilnem vozilu imel ponovno napad in kasneje tudi na intenzivni negi. Šok! Nadaljuje: "Ultrazvok ob sprejemu je pokazal, da je bil srček v zelo slabem stanju. Srčne votline so bile hudo razširjene in srček je začel popuščati, zato je tudi Jaka doma začel jokati, vedno težje je namreč dihal. Glede na stanje srčka je epizoda SVT najverjetneje trajala več dni." Še en šok! Počutim se kot najslabša mama na svetu, kako nisem nič opazila?! Zdravnik me povpraša o Jakovem stanju tiste dni pred napadom in povem mu, da je bil otrok povsem normalen, dobre volje, z dobrim apetitom in polnimi pleničkami.

Tako pridemo do zaključka, da Jaka zagotovo čaka operacija, s katero bodo akcesorno pot zaprli, do takrat bomo pa živeli v strahu pred ponovnim napadom. Po eni strani sem srečna, da stvar ni nepopravljiva, po drugi strani se mi lomi srce za mojega fantka. Komaj je začel živeti in že se sooča s takimi preizkušnjami! 

Dokler ne bo Jaka pripravljen na poseg, bo prejemal zdravila in situacijo bomo imeli pod drobnogledom z rednimi kontrolami. Ob ponovnem napadu se moramo nemudoma zglasiti v najbližji zdravstveni ustanovi, kjer morajo posneti EKG in vrniti srce v sinusni ritem s pomočjo adenozina, kot so to storili že prvič. 

Za ogled potrebujemo tvojo privolitev za vstavljanje vsebin družbenih omrežij in tretjih ponudnikov.

Zaradi komplikacij med zdravljenjem sva na kardiološkem oddelku preživela kar mesec dni. Sedaj ima Jaka že blizu devet mesecev in zaenkrat je situacija pod kontrolo. Zadnji ultrazvok je pokazal, da se srček zelo lepo popravlja in da preekscitacija ni več tako očitna. Od prvega napada do sedaj sva bila v bolnišnici še trikrat in vsakič so malce prilagodili terapijo. Jakova akcesorna pot je namreč zelo prevodna in zato so Jaku uvedli še dve novi zdravili. Trenutna Jakova terapija vključuje amiodaron (antiaritmik na 24 ur), metoprolol (beta bloker na 12 ur), flekainid (antiaritmik na 12 ur), enalapril (podporno zdravilo pri srčnem popuščanju na 12 ur) in furosemid (dioretik na 24 ur). Kardiolog je povedal, da je taka terapija neobičajna in agresivna, vendar žal pri Jaku potrebna. Sedaj na približno dva meseca hodimo v Ljubljano na kontrolo. Tam naredijo ultrazvok srca in analizo krvi. Čas bo pokazal, če lahko odmerke počasi znižamo ali če jih bomo morali povišati.

Jaka pridno raste v pravega nagajivčka in trudimo se čim manj razmišljati o zdravilih in njihovih stranskih učinkih ter upamo, da bo vsa zgodba kmalu za nami in bomo lahko začeli živeti brez zdravil, pregledov, urnikov, merjenja utripa in tistih groznih trenutkov ob pogledu na pulzni oksimeter, ki kaže: utrip 192 utripov na minuto.

Za celotno zgodbo in podrobnejši opis vseh skoraj neverjetnih zapletov, ki jih je dal skozi naš junak, vabljeni na Instagram profil @nas.ritem.

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (0)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740