Izpoved starejše gospe: 'Hčerka, ki sem ji dala vse, ni niti enkrat poklicala'

82-letna gospa je velik del svojega življenja posvetila družini. Z možem, univerzitetnim profesorjem, sta se odločila, da bosti njuni hčeri dobili vse, kar si zaželita. Tako sta za vsako od hčerk kupila stanovanje in ju v celoti finančno podprla. Vse je bilo videti kot popolna slika srečne družine, dokler usoda ni spremenila tega mirnega življenja. "Živele so kot kraljične," pravi gospa, vendar z žalostjo v glasu doda: "A zdaj, ko sem potrebovala svojo hčerko, se je vse spremenilo."

Ko je nenadoma izgubila moža, pa so se začeli odnosi v družini krhati. Na žalost ni bila le izguba moža tista, ki je vplivala na življenje gospe, temveč tudi odziv mlajše hčerke na to tragedijo. "Moj mož je preminil pred osmimi leti. Takrat se je mlajša hči oddaljila od mene, od svoje sestre, od vsega, kar smo imeli," pojasnjuje gospa: "Niti enega klica ni bilo. Ničesar. Zdravje se mi je poslabšalo, jaz pa sem ostala sama v svoji agoniji," pravi gospa in pove, da so bili tisti dnevi še težji, ker je potrebovala pomoč in podporo, ki jo je pričakovala od svojih hčerk.

Nato je prišla še bolezen. Gospa priznava, da ji spoznanje, da je zbolela za rakom, ni bilo tako težko kot dejstvo, da mlajša hčerka ni čutila potrebe po tem, da bi jo obiskala. "Zbolela sem, imela sem operacijo in terapije, vendar sem vso to bolezen preživela ob pomoči svoje starejše hčerke. Mlajša hčerka, ki sem ji dala vse, ni niti enkrat poklicala, niti vprašala, kako sem." 

Ta situacija je za gospo še težja, saj se ne more sprijazniti z dejstvom, da jo je mlajša hčerka popolnoma zapustila v trenutku, ko je bila najranljivejša. "Vse sem naredila za svojo družino, za svoje otroke. In ko te tvoje lastno dete, ki si mu posvetil vse, popolnoma zanemari, je to nekaj, kar boli bolj kot karkoli drugega." 

Gospa, ki je svoje življenje posvetila temu, da bi njene hčerke imele vse, kar so potrebovale, je zdaj soočena s skoraj nepredstavljivo bolečino. V času, ko bi morala biti obkrožena z ljubeznijo in podporo svoje družine, se počuti opuščeno, zapuščeno in obžalujoče. "Življenje je težko in prinaša marsikaj, a ko se zgodi to, da tvoje lastno dete, ki si ga vzgajal in nikoli nisi zanemaril, preprosto obrne hrbet, je to nekaj nerazumljivega."

Vir: kurir.rs