Kako preživeti izgubo otroka: Zgodba o žalovanju, ljubezni in podpori

Izguba otroka je ena najtežjih življenjskih preizkušenj, ki staršem obrne svet na glavo in jih potopi v bolečino, skoraj nepojmljivo tistim, ki je niso doživeli. Teja, mamica malega Gabriela, se je leta 2023 soočila s tem srce parajočim trenutkom, ko je izgubila svojega sinčka. Njena zgodba je zgodba o žalovanju, ljubezni in notranji moči, ki jo starši lahko najdejo v sebi ter s podporo družine in prijateljev.

Teja opisuje dan, ki ji bo za vedno ostal v spominu: "Celotna nosečnost je potekala brez večjih zapletov, razen nekaj stresnih dogodkov in diagnosticirane sladkorne bolezni. Ampak najin fantek je bil vedno ocenjen kot zdrav, vsi pregledi so bili v redu, brez posebnosti. Do tistega ključnega dne, v 40. tednu, nekaj dni pred predvidenim datumom poroda, nisem več čutila njegovih gibov."

V porodnišnici sta sprva mislila, da gre le za napako ali trenutek skrbi: "Šla sva se pokazat le toliko, da bova lažje spala. Ampak že ko je babica iskala utrip in poskusila narediti CTG, sem vedela, da nekaj ni v redu, saj je bila v sobi popolna tišina."

Ultrazvok je potrdil najhujše: Gabriel ni več imel utripa. Teja se spominja šoka, ki jo je preplavil: "Spomnim se, kako sem vprašala: 'A bom morala roditi mrtvega otroka?' Šok je bil že to, da mojega otročka ni več, potem pa še dodatno, da bom morala vseeno roditi. Nekako mi to ni šlo skupaj."

Za sprožitev popadkov so ji dali trakec, odločila sta se ostati v porodnišnici, kjer so jima uredili sobo: "Bile so tako prijazne, da so uredile sobo za naju oba, in sva skupaj preživela noč do poroda in nato še naslednjo po porodu."

Najtežji trenutek je bil po porodu, ko je babica morala Gabriela odnesti: "Takrat se je začelo zavedanje, da je vse resnično, da ne sanjava in da se to res dogaja nama. Odhod domov je bil izredno boleč; nihče si ne predstavlja, da bo iz porodnišnice odšel praznih rok."

Teja priznava, da sprva sploh ni vedela, kako se spopasti z bolečino: "Iskreno, sploh ne vem, kako. Je pa bilo veliko vredno, da sva bila s partnerjem vsako minuto skupaj, da so naju lahko pred porodom obiskala moja starša. Mislim, da brez njihove podpore in moči ne bi zmogla."

Najbolj se ji je v spomin vtisnil trenutek, ko sta s partnerjem slišala, da srce ne bije več: "Veliko se spomnim trenutka, ko sva izvedela, da ni več utripa, in je babica mojemu partnerju rekla: 'Zdaj morate biti močni za njo.' In sem mu takoj rekla, da to pa ni prav, oba morava žalovati, in če ne bi bila v tistih trenutkih oba ranljiva, ne bi zmogla biti drug ob drugem."

Velik pomen je imela tudi širša družinska in prijateljska podpora: "Že z obiski v porodnišnici in potem doma. Moji starši so poskrbeli, da sva bila v varnem zavetju doma, ostali družinski člani in prijatelji pa so naju obiskovali in dovolili, da sva z njimi delila svojo žalost in bolečino."

Teja opisuje, kako so se čustva vrstila v valovih: "En dan je bila bolj intenzivna jeza, en dan nemoč, najdlje pa krivda. Predvsem sem imela v mislih, da bi morala jaz prepoznati kakšen znak, da kaj ni v redu, da potrebuje pozornost in mojo pomoč, pa tega nisem opazila. In ker sem ga jaz nosila, sem bila jaz odgovorna za njegovo varnost in mu je nisem zagotovila."

Počasi je našla način, kako se spopasti s krivdo: "Rabila sem kar nekaj časa, da sem sprejela, da nisem jaz kriva. Nudila sem mu vse, kar sem lahko – moje celo telo in največjo ljubezen, ki jo lahko kdo prejme, mamina ljubezen."

Izguba otroka je lahko za nekatere pare prelomna, za Tejo in njenega partnerja pa je postala vez, ki jih je še bolj povezala: "Vem za veliko parov, ki so se po smrti otroka razšli. Naju s partnerjem je izguba otroka še bolj povezala. Oba sva vedela, da potrebujeva drug drugega za oporo."

S strahom, žalostjo in jezo sta se spopadla skupaj: "Pogovarjala sva se o najinem otroku, skupaj sva jokala, si povedala za najine strahove, ko sva bila jezna, in v tej bolečini sva se sprejela."

Teja in njen partner sta imela občutek, da ju družina in prijatelji razumejo: "Kar se tiče družinskih članov in prijateljev, sva imela občutek, da naju razumejo, poskušajo podpreti in da žalujejo z nama."

Seveda pa so se pojavili tudi neprimerni komentarji: "Vedno pa se najdejo kakšni neprimerni komentarji ali napačno izbrane besede, za katere vem, da so mislili, da nama bodo v dobro, pa so naju sicer zelo prizadele."

Največjo podporo so ji nudili starši in bližnji prijatelji, ki so dopuščali ranljivost: "Predvsem nama je pomagalo, da sva bila obkrožena z dobrimi ljudmi, ki jih je resnično skrbelo za naju in ki so nama dovolili, da sva ob njih ranljiva."

Teja in partner sta takoj po izgubi poiskala strokovno pomoč: "Takoj po izgubi sva začela obiskovati psihoterapevtko. Ona nama je zelo pomagala, da sva se lahko od sinčka poslovila in sprejela njegovo smrt."

Prav tako je Teja obiskovala psihologinjo v porodnišnici in se udeležila srečanj društva Solzice, kjer je našla druge mamice z izgubo: "Meni je pomagalo, da sem našla druge mamice z izgubo, tako se nisem počutila sama. Vedela sem, da je nekdo tam, ki razume, skozi kaj grem, in da se lahko zanesem nanje."

Spomin na sinčka ohranjata skupaj s partnerjem skozi pogovore in rituale: "Spomin na sinčka ohranjamo tako, da se o njem pogovarjamo. Poveva si, ko imava težke dni, si predstavljava, kakšen bi zdaj bil, kakšen značaj bi imel."

Vsako leto za njegov rojstni dan spečeta mafine, prižgeta svečko in obiščeta njegov grob. Ožja družina ima obesek, ki jih vsak dan spominja nanj.

Kljub bolečini je Teja danes znova noseča: "Trenutno sem v zadnjem tromesečju. Oba imava željo po veliki družini in najprej nisva vedela, kdaj bova pripravljena na drugega otroka, ker naju je bilo tako zelo strah. Ampak pravijo, da si pripravljen, ko je želja večja kot strah, in ko je ta dan prišel, je prišla tudi nova dušica v najino življenje."

Strah še vedno obstaja, a skušata misliti pozitivno: "Včasih se ujamem, da primerjam to nosečnost s prejšnjo, pa si rečem, da to ni isto, da je to drugi otrok in da ne smem delati primerjav."

Teja svetuje drugim staršem, ki se soočajo z izgubo otroka: "Vsaki mamici bi svetovala, da si najde svoj varen kraj, svoje zavetje, kjer se lahko pogovarja s svojim otročkom in o njem. Tudi mi smo starši, le na drugačen način, in prav je, da jim damo moč, to pa naredimo tako, da o njih govorimo."

Teja poudarja, da je bolečina izgube otroka trajna: "Želela bi, da bi sprejeli, da smo tudi mi starši in da se izgube otroka ne da zamenjati niti predelati. Ta bolečina je vedno z nami in ne izgine."

Staršem ne pomagajo besede, temveč nežna dejanja in prisotnost: "Velikokrat je dovolj le, da nam nekdo ponudi ramo, na kateri lahko jočemo. Ne potrebujemo besed, potrebujemo nežna dejanja – objem, ramo, obisk, kuhano kosilo ali povabilo na sprehod."

Tejina zgodba je boleča, a hkrati polna moči, ljubezni in sočutja: "Če sem zmogla roditi z zavedanjem, da je moj otrok umrl, in iz porodnišnice oditi praznih rok, potem zmorem karkoli. Angelski starši imamo posebno moč."