Dve leti po tragediji: To bolečino je zelo težko opisati

Pred dvema letoma je doživela tragedijo, ki ji je za vedno spremenila življenje. V intervjuju je iskreno spregovorila o svoji izkušnji, čustvih, partnerstvu, podpori okolice in načinih, kako se danes spopada z bolečino ter ohranja spomin na svojo hčerko.

Svojo zgodbo je z opisom tragičnega jutra: "Izguba moje punčke je bila nepričakovana. Stara je bila 5 mesecev, zdrava, močna, radovedna deklica. Okrog 9. ure zjutraj je imela prvi počitek, zaspala je v mojem naročju, potem pa sem jo odložila na posteljo in si šla pripraviti zajtrk. Vedno je bolj rahlo spala in se po 30 minutah ponavadi zbudila."

Ko je po običajni rutini preverila, se je zgodilo nepredstavljivo: "Odprla sem vrata spalnice in takoj sem dobila težek občutek v prsih. Poklicala sem jo in vzela v naročje, ampak njeno malo telo je bilo čisto mehko. Ni se zbudila. V obraz je bila čisto bleda in ustnice modre. Poklicala sem reševalce in jo začela oživljati. Oživljala sem jo do prihoda gasilcev, potem so jo oživljali oni. Takoj ko so prevzeli, sem se sesula. Padla na tla, histerično jokala in prosila, naj jo rešijo."

Tragična izkušnja je bila še dodatno otežena zaradi zamude reševalcev: "Ker naša država rada varčuje pri zdravstvu, smo reševalce čakali 50 minut. Vse, kar sem slišala od njih, je bilo: 'Tega nimamo v kombiju.', 'To nam ne deluje.' in 'Maska ji bo prevelika, za dojenčke jih nimamo.' V ušesih mi je piskalo, nisem mogla dihati, noge me niso držale, roke so mi tresle. Vse, kar sem čutila v tistem trenutku, je bil strah, obup in tesnoba."

Ko sta končno prišla v bolnišnico, so zdravniki potrdili najhujše: "Po nekaj urah čakanja so nama zdravniki povedali, da je ni več. Možgani so mrtvi, telo deluje zaradi vseh naprav, na katere so jo priklopili. To bolečino je zelo težko opisati. Fizično čutiš težo in praznino. Kot da bi bil pokrit z najtežjo odejo, tudi čez glavo, in je ne moreš sneti, duši te. Sam si v neki praznini. Problemov, ki si jih imel včeraj, ni več."

Posebej težko je bilo, ko je morala povedati starejši hčerki, stari tri leta, za smrt sestrice: "Skupaj s psihologinjo smo peljali mojo starejšo hčerko v pisarno. Zajela sem globok vdih in ji povedala, da je njena sestrica mrtva in ne bo šla z nami domov. Ni natančno razumela, kaj to pomeni. V avtu je imela cel kup vprašanj, na katera sem morala odgovarjati, ne da bi se sesedla."

Opisala je, kako jo je bolečina preplavila in kako je bila soočena s številnimi čustvi: "Krivda me še vedno žre, dve leti kasneje. Vsak dan se vprašam: zakaj je nisem šla prej pogledat? Zakaj je nisem pustila spati v naročju kot že stokrat prej? Zakaj sem zaprla vrata? Kaj, če me je klicala in je nisem slišala? Nikoli ne bom imela odgovora, zakaj je sploh umrla in ali bi to lahko preprečila."

Poleg krivde se je pojavila tudi jeza: "Po njeni smrti sem bila zelo jezna. Mislim, da sem zelo dobro skrivala svojo jezo, ker ni bila upravičena. Jezna sem bila na vse ljudi, ki imajo otroke, vse nosečnice. Ljubosumna, ker bodo vsi gledali svoje otroke odraščati, midva pa ne. Vsi bodo imeli bratce in sestrice, najina starejša hči jih ne bo imela. Jezna sem bila na Boga, čeprav nisem bila nikoli verna. Najbolj sem bila jezna sama nase. Moja naloga je bila, da poskrbim za njo."

Opisla mi je tudi, kako sta s partnerjem prebrodila krizo in žalovanje: "Prvi mesec je bilo izredno težko opravljati enostavna opravila, kot na primer umiti si zobe ali pojesti kosilo. Moja mama je prišla k nama za en teden, poskrbela je za vse – starejšo hčerko, skuhala je in pospravljala. Midva sva ostala v postelji in večino dneva jokala v objemu. Ko sva se potrebovala, sva se pogovarjala in jokala."

Po mesecu dni pa je prišlo do spremembe: "Po enem mesecu sva se nehala pogovarjati. Ko je partner deloval umirjeno, ga nisem hotela spraviti v nelagodje. On je delal enako. Ko sva imela stisko, sva se skrila in vsak je žaloval zase. Potem sem se enkrat sredi noči zbudila in ga ni bilo v postelji. Sedel je na kavču z njeno sliko in jokal. Takrat sva se zmenila, da se morava pogovarjati, če želiva prebroditi to grozno obdobje. Začela sva se več pogovarjati, kako se počutiva, in skupaj sva obujala spomine nanjo."

Izpostavila je še, da okolica pogosto ne razume bolečine, ki jo prinaša izguba otroka: "Da in ne. Tako velike izgube nihče ne razume, če je ne doživi. Prva dva tedna po njeni smrti sva od okolice dobila veliko podpore, ampak življenje teče dalje. Vsi pozabijo in nadaljujejo svoje življenje, medtem ko se ti utapljaš."

Včasih je bila tišina bližnjih celo lažja: "Ponudili so podporo v smislu: če karkoli potrebuješ, kar pokliči. Zdi se mi, kot da srečaš znanca in rečeš: 'Se bomo enkrat zmenili za kavo.' Vsem je tema o smrti, sploh pa o smrti otroka, tako neprijetna, da niti ne vedo, kaj bi rekli. Iskreno tudi jaz ne vem, kaj bi rekla. Nastane neprijetna tišina, zato sem se velikokrat odločila, da bom raje tiho."

Pomembno vlogo sta igrala partner in bližnji prijatelji: "Partnerjev sodelavec in prijatelj, ki živi zelo blizu, je skoraj vsak dan poklical ali se ustavil po službi na kavi. Dal nama je občutek normalnosti. Nismo se pogovarjali o njeni smrti, ampak smo imeli povsem običajen pogovor o službi, vremenu, filmih... Če sva Zojo omenila, se je normalno in zelo spoštljivo pogovarjal z nama o njej. Vedel je, kdaj je čas, da spremeni temo."

Poiskala sta tudi strokovno pomoč: "Na pediatrični kliniki sva dobila psihologinjo Manjo Rančigaj Gajšek, ki sva jo obiskovala skoraj eno leto po njeni smrti. Ogromno nama je pomagala in hvaležna ji bom celo življenje. Bila je spoštljiva, empatična in na splošno zelo prijetna. Pomagala nama je sprejeti njeno smrt in poskusiti nadaljevati življenje."

Spomin na hčerko ohranja skozi majhne rituale: "Še vedno mi je hudo. Pogosto se je spominjam in jokam. Nikoli je ne bom videla odrasti in to me boli. Večkrat sem si rekla, da sem hvaležna, da sem imela velik privilegij, da sem jo spoznala, ker je bila res super deklica. S partnerjem, hčerko in sinom vsako leto praznujemo njen rojstni dan. Na grob nesemo darilo – plišasto igračko in jemo torto."

Pol leta po izgubi je znova zanosila: "Po vseh zgodbah, ki sem jih prebrala, sem se zelo bala, da bo otrok mrtvorojen ali umrl med nosečnostjo ali kmalu po porodu. Rodil se nama je sin, ki je imel težave z dihanjem na začetku. Strah je bil zelo prisoten tudi po porodu."

Kako se soočiti z bolečino? "Ostanite v svoji rutini. Čeprav se v tem obdobju zdijo umivanje zob, tuširanje in podobne vsakodnevne stvari najtežja opravila, se morate potruditi in ohraniti svojo rutino. Jokajte, kričite in se pogovarjajte o svojem otroku, če to potrebujete. Sčasoma se naučite živeti s to bolečino in postane lažje."

Odnosi in podpora družbe so ključni: "Prijatelji, znanci naj opazujejo, kaj potrebuje žalujoči starš, ker včasih še sam ne ve ali noče povedati. Lahko nudijo podporo tudi več mesecev in let po smrti. Žalovanje starša se ne ustavi po pogrebu, ko vsi okoli njih nadaljujejo s svojim življenjem. Ti otroci so obstajali, ni narobe izgovoriti njihovega imena."