Bibaleze.si

Hčeri, ki je ne bom nikoli imela

B.N.

Resnične zgodbe

1
22. 01. 2021 12.52

Včasih so želje eno, realnost drugo. Prav gotovo se vsak izmed nas kdaj vpraša, kako bi bilo, če bi ... imeli boljšo službo, hišo namesto stanovanja, varnost, finančno stabilnost, več otrok, kot jih imamo. Vsem so dovoljene sanje in včasih se uresničijo, včasih pač ne. In tudi to je v redu. O tem govori spodnji zapis mame dveh otrok.

zenska

Draga moja, čudovita princeska,

vem, da bi imela moje velike oči in očetov nasmeh. Bila bi najbolj ljubljen deklič na vsem svetu. Imela bi dva starejša bratca, ki bi te ščitila pred vsem. Imela bi tudi tete in strica, ki bi te razvajali, saj bi bila njihova punčica v očesu. Seveda si te želim. In preziram vse tiste komentarje 'O, kako bi vam pristajala še ena punčka' ali 'Kdaj pa boste imeli punčko?', ker vem, da se to ne bo uresničilo.

Svet ni idealen. In tudi razmere v njem niso. Ko si še mlad, se v tebi skriva precej sanjača. Veš, da ti bo uspelo, kljub temu, da nisi v idealni situaciji, saj od mladosti črpaš pogum, energijo in moč za vse morebitne zagate. Ko pa enkrat prideš v zrelejša leta, predvsem pa, ko že postaneš starš, se zavedaš, kako odgovorna je starševska vloga. Otroku ne moreš reči 'nimam', 'ne morem', 'ne najdem časa'. Gre namreč za živo bitjece, ki od tebe zahteva celoto. Prvi dve leti starševstva si dejansko eno skupaj z dojenčkom. Odvisen je od tebe, tvoje pozornosti, nežnosti, nege in skrbi. Vsakodnevno ga oblikuješ, vzgajaš in usmerjaš, da bo postal kar se da dober, pošten in marljiv človek. Pride čas, ko ga kdo užali, prizadene, ti pa bi temu človeku najraje izpulil srce in svoje dete zaščitil pred vsem slabim. Pa ne gre. Si v strahu in skrbeh, če je dobro, če je sit, preskrbljen, na toplem, varen, srečen in zadovoljen. Res je, kot pravijo, da ko enkrat rodiš, se tvoje srce sprehaja zunaj tvojega telesa. 

'Nekatere nosečnosti so mukotrpne in te enostavno izžamejo'
'Nekatere nosečnosti so mukotrpne in te enostavno izžamejo'FOTO: Shutterstock

Finance? Bomo že. Ko pride enkrat otrok, se že znajdeš, pravijo. Prostorska stiska? Najlepše je tam, kjer je dom poln, pravijo. Vendar pa živimo v svetu, kjer vladata hiter tempo, dolg delovnik, konkurenca na trgu dela pa je ogromna. Če želiš biti izobražen, moraš za to tvegati leta in leta šolanja. Če želiš imeti dobro službo, moraš tvegati svoj čas, ki bi ga sicer namenil družini. In če enkrat imaš oboje – družino in dobro službo, si ne želiš z ničemer tvegati. Ujameš ritem in jadraš po valovih, ki so ti dani. Nekje v tebi so želje in cilji, leta pa minevajo in švigajo mimo tebe, kot bi mignil. Znajdeš se pred dejstvom, da nisi več rosno mlad in da si ne upaš več tvegati kot nekoč. In tudi to je okej.

Nekatere nosečnice žarijo, so srečne, zadovoljne in ves čas lahko uživajo sadje, zelenjavo, celo s športom se ukvarjajo in hodijo v službo vse do konca. Sama nisem imela te sreče. Obe nosečnosti sem bila več po bolnišnicah kot doma. Pomanjkanje kalija, pomanjkanje vitamina D, pomanjkanje vitamina B. Prekomerno bruhanje, dehidracija, infuzija. Nihanje hormonov, ekstremno nihanje razpoloženja. Dve žlički vode po požirkih, liter žolča v straniščni školjki. Bleda, prepotena, slabotna in nemočna. Še posebej v drugi nosečnosti pa s slabo vestjo in žalostjo, ker nisem mogla skrbeti za takrat dve leti starega sinčka, medtem ko sem ležala, nemočna, zaradi nosečnosti z drugim sinom. Si želim spet čez vse to? Si upam tvegati še eno podobno nosečnost? Že na začetku druge so me zdravniki opozarjali, da imam doma zdravega otroka in da lahko nosečnost prekinemo zaradi tveganja lastnega zdravja. Njihove besede so me zaskelele, še bolj so me spravile v obup. Vendar sem hkrati čutila, da si želim še enega otroka, da si želim majhne razlike med njima, da želim svojemu sinu podariti življenjskega prijatelja ali prijateljico, nekoga, na kogar se bo lahko vedno zanesel, s katerim bosta prava zaupnika in drug drugemu podpornika. Pa bi si želela še ene punčke?

'Fantka sta že samostojna in končno smo ustvarili nek družinski ritem.'
'Fantka sta že samostojna in končno smo ustvarili nek družinski ritem.'FOTO: Shutterstock

 Prav gotovo da. V idealnem svetu. Idealnih razmerah. Kjer bi imela zagotovljeno službo in dovolj prostora za vse tri otroke. Kjer bi lahko brezskrbno uživala v nosečnosti in se ne bala za svoje zdravje in zdravje še nerojenega otroka. Bo vse okej? Bom zmogla? Bo zdrav ali zdrava? Kako bomo s financami? Kako bomo s prostorsko stisko? Z varstvom? To so vprašanja, o katerih ne želim več razmišljati. Otroka sta sedaj že samostojna, odraščata, kljub popolnoma nasprotnima osebnostma sta postala prava prijatelja in zaveznika. Spočila sem se. Vrnila nazaj med ljudi. Oblikovali smo družinsko celico, v kateri se imamo radi in skrbimo drug za drugega. Želja po tebi, draga moja lepotička, bo najbrž ostala za vedno. 

Morda pa bom imela to srečo, da bom nekoč to željo po druženju s punčko, razvajanju, medsebojnem zaupanju, ljubezni in modnem stiliranju uresničila na nečakinji, vnukinji ali kakšni drugi ljubi deklici, ki jo bom imela rada prav tako, kot bi imela svojo. 

 

UI Vsebina ustvarjena brez generativne umetne inteligence.

Komentarji (1)

Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.

PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV
Bibaleze
Bibaleze
SLEDI NAM:
Bibaleze.si
Oglaševanje Uredništvo PRO PLUS Moderiranje Piškotki Politika zasebnosti Splošni pogoji Pravila ravnanja za zaščito otrok
ISSN 2630-1679 © 2024, Bibaleze.si, Vse pravice pridržane Verzija: 740