Ko bolezen vzame, a življenje vrne tisto največ

Endometrioza je bolezen, pri kateri tkivo, podobno sluznici maternice, začne rasti tudi drugje po telesu. Lahko se razraste na jajčnikih, jajcevodih, črevesju, mehurju in drugih organih. Pogosto povzroča hude bolečine in lahko vodi tudi v neplodnost.

Ta bolezen je imela na moje življenje ogromen vpliv. Spremenila je moje vsakdanje življenje, moj pogled na svet in način razmišljanja. Kljub vsem težkim preizkušnjam pa me je oblikovala tudi v močnejšo, bolj sočutno in bolj pozitivno osebo.

Moja pot se je začela leta 2013. Takrat so se pojavile prve težave – bolečine v trebuhu, izjemno boleče menstruacije in bolečine, ki so se pojavljale brez očitnega razloga. Obiskala sem več zdravnikov, vendar sem povsod dobila skoraj enak odgovor: da je to normalno, da imajo ženske pač boleče menstruacije in da se moram navaditi živeti z bolečino. Svetovali so mi predvsem protibolečinske tablete.

Naslednja tri leta so bila zelo težka. Bolečine so postajale vse hujše. Poleg bolečih menstruacij so se pojavile tudi težave s prebavo in močne bolečine v trebuhu, ki so se pojavljale tudi izven menstrualnega cikla. V tem času so mi ponudili različne hormonske terapije, vendar so mi povzročile številne neprijetne stranske učinke.

Dolga leta sem poslušala, da je vse v moji glavi in da bo sčasoma minilo. A v sebi sem vedela, da nekaj ni v redu. Leta 2016 sem se odločila poiskati drugo mnenje. Istega leta sem bila operirana v Kranju in takrat sem prvič dobila pravo diagnozo – endometrioza. Potrebovala sem nekaj časa, da sem dojela, da moja bolečina ni bila izmišljena. Končno je vse dobilo ime in smisel.

Po operaciji sem se približno sedem mesecev počutila odlično. Prvič po dolgem času sem živela brez bolečin. Na žalost pa so se simptomi kmalu začeli vračati. Bolečine so postajale tako močne, da niti protibolečinske tablete niso več pomagale. Spet so sledili številni obiski zdravnikov in urgenc, vendar so mi še vedno govorili, da je to normalno. Nekateri so celo trdili, da bo vse minilo, če zanosim.

Leta 2018 sem izvedela za center za zdravljenje endometrioze v Bukarešti, kjer deluje dr. Gabriel Mitroi s svojo ekipo. Pred odhodom sem v Sloveniji opravila MRI medenice, ki je pokazal, da je bolezen prisotna tudi na črevesju. Kljub temu mi mnogi niso priporočali operacije, ampak le hormonsko terapijo.

Ker sem čutila, da potrebujem drugačno pomoč, sem se s podporo fanta in družine januarja 2019 odpravila v Romunijo. Na kliniki sem prvič dobila občutek, da me res poslušajo in jemljejo resno. Tam nisi samo številka – si človek z zgodbo.

Po vseh pregledih je sledila operacija, ki je trajala skoraj tri ure in pol. Ko sem se zbudila, mi je zdravnik razložil, da so endometriozo našli na črevesju, rektumu, jajčnikih, mehurju in sakrouterinih ligamentih. Bolezen je bila zelo razširjena.

V Romuniji sem ostala dva tedna, nato pa je sledilo okrevanje. Po operaciji sem se počutila res dobro – brez bolečin in z novim upanjem.

Toda po približno letu dni so se bolečine ponovno začele vračati. Menstruacija je ponovno postajala neznosna. Po pogovoru s kirurgom sva se odločila za invaziven poseg, imenovan presekralna nevroktomija (PSN). Septembra istega leta sem ponovno odpotovala v Bukarešto.

Med operacijo so nepričakovano našli novo globoko endometriozo na mehurju. Okrevanje je bilo zelo težko. Zaradi posega na mehurju sem imela vstavljen urinski kateter, ki so mi ga morali večkrat zamenjati, kar je bilo izjemno boleče. Zaradi zapletov sem v Bukarešti ostala kar tri tedne.

V tem času sem še bolj spoznala, kako pomembna je podpora bližnjih. Moja družina in moj fant so mi stali ob strani tako čustveno kot tudi finančno. Brez njih tega ne bi zmogla, saj teh operacij zavarovalnica ne krije in vse stroške nosi pacientka sama.

A moja pot se tukaj žal še ni končala. Leta 2020 se je bolezen ponovno vrnila. MRI je pokazal novo prisotnost endometrioze. Zaradi pandemije korone si nisem upala potovati v Romunijo, zato sem operacijo opravila v Sloveniji. Kasneje se je izkazalo, da je bil poseg opravljen po zastareli metodi, kar je stanje še poslabšalo.

Jeseni istega leta sem se zato ponovno vrnila v Bukarešto. Po operaciji mi je zdravnik povedal, da že dolgo ni videl tako obsežne škode. Med posegom so odkrili tudi pregrado v maternici ter adenomiozo, obliko endometrioze, ki prizadene maternico. Teden dni po prvi operaciji so me zato ponovno operirali in odstranili pregrado.

Zdravnik mi je takrat povedal, da sem imela veliko srečo, da v tem času nisem splavila, saj je bila pregrada na takem mestu, da bi zelo otežila zanositev.

Leta 2024 se je bolezen ponovno pojavila. Tokrat sem pomoč poiskala pri dr. Vidu Janši v UKC Ljubljana, kjer sem bila oktobra ponovno operirana. Po operaciji sem dobro okrevala in začela še bolj skrbeti zase. Potem pa je februarja 2025 prišel trenutek, ki ga nikoli ne bom pozabila. Zdravniki so mi večkrat povedali, da bom verjetno lahko zanosila le s pomočjo umetne oploditve. A 24. februarja sem na testu zagledala dve črtici.

Bila sem noseča.

Nosečnost je potekala lepo in mirno. Nato pa sem 14. oktobra rodila zdravega fantka Roka. Danes je naš mali čudež star pet mesecev.

Vsem ženskam, ki se borijo z endometriozo, bi rada povedala samo eno: ne obupajte. Pot je lahko dolga in zelo težka, vendar na koncu tunela vedno obstaja svetloba.