Pet izgub, potem pa vedno znova isto vprašanje: "Kdaj bo otrok?"

Elvedina Mujkić Bešić je na poti do materinstva doživela kar pet spontanih splavov. Pet izgub, petkrat zlomljeno srce in petkrat začetek žalovanja, o katerem se v družbi še vedno premalo govori. Toda njena zgodba se ni končala tam. Danes je mama dveh otrok.

Postala pa je tudi svetovalka za dojenje in svoje znanje namenja mamam, ki se po rojstvu otroka znajdejo pred številnimi vprašanji, dvomi in pritiski. Dobro ve, kako pomembno je, da ima ženska ob sebi nekoga, ki jo posluša, razume in ji poda prave informacije, brez obsojanja in brez občutka, da mora vse prebroditi sama.

Ob svetovnem dnevu ozaveščanja o izgubi otroka med nosečnostjo in ob porodu smo se z Elvedino pogovarjali o petih izgubah, strahu pred novo nosečnostjo, materinstvu po bolečini in o tem, kaj bi svetovala ženskam, ki se soočajo s podobno zgodbo.

Nekako me je najbolj prizadela tretja izguba, pa ne ker bi bile ostale manj pomembne zame, ampak, ker sem vedela kaj to pomeni statistično. Po prvi izgubi sem si rekla, da se to zgodi pogosto in se bodrila s tem. Po drugi sem bila prepričana, da se ne more zgoditi še enkrat, tretja pa me je res sesula. Po peti izgubi sem padla na neko točko, ko sem težko našla upanje, da bom še kdaj mama.

To vprašanje sem si zastavljala nenehno, niso pomagala niti namigovanja drugih, da je zagotovo nekaj narobe z menoj. Ja, še vedno to slišimo v družbi, čeprav niti ne vem zakaj bi imel kdorkoli pravico iskati vzroke za spontane splave, razen para samega in zdravnikov.

Spraševala sem se, če sem premalo počivala. In takrat so mi močno pomagali zapisi pokojnega ginekologa Pušenjaka, nekako je bil glas razuma.

Že pred tem sem se vključila v psihoterapevtski proces. In tudi ob ponovni zanositvi sem bila pri psihoterapevtki. Strah je bil tako velik, da sem nenehno preverjala, če se je začela kakšna krvavitev, vsako brisanje s papirjem na stranišču je prineslo velik strah. Strah je prevzel celoten moj um in v tistem trenutku sem vedela, da potrebujem pogovor. Psihoterapevtka mi je dala orodja s katerimi sem se lažje spopadla s strahom in šla skozi nosečnost dan po dan. Najtežjih je bilo prvih 12 tednov, nikakor pa to ni bil lahkotna nosečnost, kot je bila prva, ko skoraj nisem pomislila, da bi šlo kaj narobe.

Najtežji trenutki so mi bili vsi pregledi v nosečnosti, najbolj prvi. Ginekologinja me je med pregledom držala za roke in ko sem zaslišala bitje srce, so se mi vlile solze. Cenim, da mi je ob vsakem pregledu takoj povedala, da je srček tukaj, da bije normalno in se nato lotila temeljitega pregleda. V nosečnosti sem bila res temeljito vodena, za kar sem ji izjemno hvaležna. Kdaj sem dobila ta občutek, da bo vse v redu, resnično ne vem. Saj je bil strah prisoten skozi celotno nosečnost.

Na začetku se nisem veselila, ne da si ne bi želela, preprosto se nisem mogla veseliti, verjetno sem se na tak način zavarovala.

Več veselja sem občutila nekako po morfologiji. Takrat sem morala še na en dodaten pregled v ljubljansko porodnišnico zaradi srčka in ko se je izkazalo, da je vse v redu, se mi je kamen odvalil od srca.

Je bilo pa to popolnoma drugačno veselje kot prvič, veliko bolj previdno kot prvič.

Velikokrat sem se tudi ujela, da sem ljudem razlagala v smislu: 'Če bo vse v redu, bom rodila...', vedno je bila prisotna beseda 'če'.

Tudi starim staršem in družini nisva povedala v živo. Poslala sva SMS. Preprosto ne bi zmogla prenesti njihovega veselja, hkrati pa jim nisem želela odvzeti tega. Zato se mi je zdelo bolje, da se imajo priložnost veseliti sami. Tudi čestitke ob nosečnosti mi je bilo izjemno težko sprejeti.

Pogosto se mi zdi, da ljudje v takih situacijah želimo pomagati in tolažiti z nekimi frazami kot so: 'Saj sta še mlada.' ali pa 'Na srečo se je zgodila bolj na začetku nosečnosti.' pa tudi 'Že ni bilo vse v redu s plodom, je bolje tako.'

In ja, pogosto so se ljudje hitro ujeli v iskanje krivca. V smislu, da je zagotovo krivo to in to. Mislim, da vsak par to premleva že sam in se bori s tem, da utiša glasove in ne potrebuje dodatnih komentarjev drugih.

Ampak zame to ni bila tolažba, ker sem dobila občutek, da ljudje pomanjšujejo najine izgube, kot da niso pomembne. Želela bi si, da bi večkrat slišala samo 'Žal mi je' ali pa 'Moje sožalje ob izgubi.'

Lahko razumem, če se pari v takšni situaciji oddaljijo, ker je tudi sam odnos na veliki preizkušnji. Naju je sicer ta izkušnja povezala. Veliko sva se pogovarjala o svojih čustvih, strahovih. Mož ima to 'smolo', da sem po izobrazbi mag. socialna delavka in ga vedno spodbujam k pogovorom. Zagotovo je pripomoglo tudi to, da sem poiskala zunanjo pomoč.

Žalost je prisotna še vedno, v drugačni meri kot takrat. Bi rekla, da me je ta izkušnja za vedno zaznamovala.

Poslala bi ji en velik objem in ji rekla, naj ne ostane sama s svojimi mislimi, naj govori o tem, naj si dovoli žalovati in čutiti vse kar čuti. In v mislih stiskam pesti za vse, ki se znajdejo na tej točki, da jim bo, tako kot je meni, tudi njim uspelo.

Če bi si želela, da ljudje iz tega intervjuja odnesejo samo eno stvar, bi bilo to: ne sprašujte drugih, kdaj bodo imeli otroke. 

To ni nedolžen "small talk", čeprav ga pogosto obravnavamo kot nekaj popolnoma običajnega. Vprašanje, kdaj bo par imel otroka ali zakaj ga še nima, je zelo intimno in po mojem mnenju ne sodi niti na družinska srečanja niti v bežen pogovor z znancem, ki ga srečamo na cesti.

V času mojih izgub sem takšna vprašanja dobivala ves čas. "Kdaj bo pa še kakšen otrok?", "Zakaj nimata še enega?" 

Sprva so me zelo prizadela, potem pa sem se večkrat znašla v situaciji, ko sem povedala razlog. Ljudje so bili pogosto šokirani, ker sploh niso pomislili, da je za tem lahko zgodba, o kateri človek ne želi ali ne zmore govoriti.

Enega takšnega vprašanja se še posebej spomnim. 

Dobila sem ga na rojstnem dnevu, kamor sem šla ravno zato, da bi se zamotila, ker sem začela krvaveti. Tam sem se trudila biti prisotna, se pogovarjati z ljudmi in za nekaj časa odmisliti, kaj se dogaja, potem pa sem dobila vprašanje, kdaj bova imela otroka. Takrat sem se še enkrat zavedla, kako zelo lahko nekaj, kar nekdo izreče mimogrede, prizadene človeka, o čigar zgodbi pravzaprav ničesar ne ve.

Zato bi res rada, da bi se ljudje tega zavedali. Nikoli ne vemo, kaj se skriva za tem, da nekdo nima otrok, jih še nima ali si jih morda ne želi. Morda si jih zelo želi, pa jih ne more imeti. Morda je ravno izgubil otroka. Morda se sooča z neplodnostjo ali pa preživlja nekaj, o čemer ne želi govoriti.

Otroci so zelo osebna tema. Če bo človek želel o tem govoriti, bo povedal sam. Mislim, da je včasih najbolj spoštljivo prav to, da vprašanja preprosto ne postavimo.