Babica ni nikoli obupala: po 22 letih našla ugrabljenega vnuka

Leta 1978, v času ene najtemnejših epizod argentinske zgodovine, je bila Patricia Roisinblit, osem mesecev noseča  in mama 15-mesečne deklice, nasilno ugrabljena skupaj s svojim partnerjem. Nikoli več ju niso videli. V ujetništvu je Patricia Roisinblit rodila sina, ki so ga vzgojili v družini pripadnika vojaške obveščevalne službe. Skoraj četrt stoletja pozneje ga je odkrila njegova babica Rosa – neutrudna borka, ki je s pomočjo gibanja Abuelas de Plaza de Mayo (Babice s trga Maj) iskala resnico.

Ugrabljena med nosečnostjo

Patricia Roisinblit in njen partner José Manuel Pérez Rojo sta bila v očeh argentinske vojaške hunte subverzivca. Oba sta bila člana levičarskega gibanja Montoneros, ki je podpiralo predsednika Juana Peróna. Oktobra 1978 so ju ločeno ugrabili oboroženi moški. Patricia je bila tedaj osem mesecev noseča.

Njuni svojci niso nikoli prejeli uradnega obvestila o njuni usodi. Deklico Mario so pustili pri sorodnikih, Patricia in José pa sta izginila v vrtincu represije t. i. umazane vojne (1976–1983), v kateri je izginilo med 10.000 in 30.000 ljudi.

Patricia je v ujetništvu rodila sina. Po porodu so ga odvzeli in predali paru – uslužbencu argentinske vojaške obveščevalne službe in njegovi ženi, ki nista mogla imeti otrok. Dečku so dali novo ime – Guillermo Francisco Gómez – in zanj izdelali lažen rojstni list.

Guillermo je odraščal v nasilnem okolju. Očim naj bi mamo pogosto pretepal, sam pa je bil deležen psihološkega nasilja in antisemitizma – tudi zato, ker je bil sin judovske družine.

Medtem ko je Patricia izginila brez sledu, se je njena mama Rosa zavezala, da bo poiskala resnico. Leta 1980 se je pridružila gibanju Abuelas de Plaza de Mayo, ki združuje babice pogrešanih otrok in si prizadeva za njihovo identifikacijo z DNK-testi. Rosa, danes stara 106 let, je v organizaciji delovala kot blagajničarka, pozneje kot podpredsednica.

Njeno iskanje je trajalo več kot dve desetletji. Leta 2000 je z vnukinjo Mario končno odkrila Guillerma – takrat 21-letnika, ki je delal v restavraciji s hitro prehrano. Mariana je prekinila stroga pravila organizacije in bratu osebno predala listek s fotografijo njunih staršev.

Guillermo je bil šokiran. Dolga leta je verjel, da je biološki sin para, ki ga je vzgajal. DNK-test je potrdil njegovo pravo identiteto. Soočenje z resnico je bilo izjemno boleče. Poleg dejstva, da sta bila njegova biološka starša ubita, je moral sprejeti tudi, da je njegov oče deloval v istem vojaškem centru, kjer je bila Patricia zaprta in je rodila njega.

Po razkritju je Guillermo doživel hudo čustveno krizo in depresijo. A kljub temu se je odločil, da svojo bolečo izkušnjo spremeni v poslanstvo – danes deluje kot odvetnik za človekove pravice in sodeluje z organizacijo svoje babice.

Svoje ime je spremenil v Guillermo Pérez Roisinblit, da bi počastil starše, ki ju nikoli ni imel priložnosti spoznati.

Leta 2016 je Guillermo pričal proti Franciscu Gómezu, človeku, ki ga je vzgajal. Sodišče ga je spoznalo za krivega sodelovanja pri ugrabitvah in zločinih proti človečnosti – obsodili so ga na dosmrtno kazen. Tudi njegova žena Teodora je bila obsojena na tri leta zapora zaradi sodelovanja pri ugrabljanju otroka.

Obsodba je bila del širšega vala sojenj vojaškim zločincem iz časa umazane vojne.

Do danes je gibanje Abuelas de Plaza de Mayo identificiralo 140 ukradenih otrok. A mnogi vnuki pogrešanih staršev ostajajo neodkriti. Iskanje se nadaljuje – s pomočjo DNK-baz, javnih kampanj in mednarodne podpore.

Rosa, ena ključnih figur gibanja Abuelas, je bila v 60. in 70. letih ginekologinja – redkost za ženske v Argentini. Ko so ji ugrabili hčer, se je odločila, da ne bo tiho. Postala je simbol vztrajnosti, ljubezni in poguma.

V intervjuju leta 2016 je povedala: "Moč pride iz ljubezni do otrok. Če bi ostala doma in jokala za hčerjo, bi že zdavnaj umrla."

Vir: People