Otroci, ki to slišijo doma, imajo kasneje več težav v odnosih

Raziskave s področja psihologije že desetletja potrjujejo, da zgodnje izkušnje v družini pomembno vplivajo na otrokovo čustveno regulacijo, samopodobo in kasnejše partnerske odnose.

Način, kako se pogovarjamo s svojim otrokom, kako mu postavljamo meje in kako se odzivamo na njegova čustva, ni zgolj vprašanje vzgojnega sloga, temveč dolgoročne psihološke varnosti.

Temelje razumevanja the procesov je postavil britanski psiholog John Bowbly s teorijo navezanosti, ki poudarja pomen zgodnjih čustvenih vezi med otrokom in njegovim staršem, oz. skrbnikom. Otrok v odnosu s staršem razvije notranji model sebe in drugih ter razumevanje ali se mu svet zdi varen, odnosi zanesljivi in ali je sam vreden ljubezni.

Bowbly je predpostavljal, da so te vezi ključne za preživetje in čustveni razvoj ter služijo kot temelj za vse prihodnje odnose. Verjel je, da so otroci biološko programirani za oblikovanje navezanosti, ki jim pomaga, da se počutijo varne in se znajdejo v svojem okolju.

Kasnejše nevrobiološke raziskave, med drugim delo ameriškega psihiatra Daniela Siegla, pa so dodatno osvetlile, kako zgodnje komunikacijske izkušnje vplivajo na razvoj otrokovih možganov, predvsem pa področij, ki so odgovorna za uravnavanje čustev.

Preberi še: Kaj storiti, ko otrok zakriči "sovražim te"?

Otroci pomen besed razumejo drugače, kot odrasli. Iz posameznih stavkov, ki se odraslim morda ne zdijo tako pomembni, lahko oblikujejo splošne zaključke o sebi.

Takšen odziv na otrokovo morebitno občutljivost na določeno situacijo ali dogodek otroku sporoča, da so njegov čustva pretirana ali neustrezna, da jih ne priznavate. Sčasoma lahko otrok razvije prepričanje, da so njegova notranja doživljanja napačna, kar poveča tveganje za potiskanje čustev ali težave pri postavljanju osebnostnih meja v odrasli dobi.

Namesto da rečete 'Ne bodi tako občutljiv, raje recite: Vidim, da te to zelo prizadene. Razumem te.' S tem sporočite, da so njegova čustva sprejeta in varna.

Pomembno je, da otroku pomagamo razviti svoj notranji sistem presojanja, da se nauči izraziti svoje mnenje in svoje želje/potrebe. Ter da se opira nanje, ne glede na to, kaj si o nečem mislijo drugi.

Poudrajanje tuje presoje namreč spodbuja razvoj zunanjega vira vrednotenja. Otrok se s tem uči prilagajati pričakovanjem okolice, namesto, da bi razvijal notranjo avtonomijo in lastno mnenje. V odraslih odnosih se to lahko kaže kot pretirana potreba po potrditvi drugih ali strah pred morebitno zavrnitvijo.

Preberi še: Fraza, ki otroku naredi več škode kot koristi

Biti označen za nekoga, ki vedno vse pokvari oz. je za vas nesposoben, je ponižujoče. Zaradi teh stvari se otrok lahko počuti osramočenega. Čeprav mnogi mislijo, da je sram dober način za kaznovanje otrok, ima lahko pogosto nasproten učinek, saj lahko povzroči, da se otroci umaknejo vase. Otrok bo dolgoročno ustvaril slabo samopodobo, zato namesto, da z besedami izrazite "ti si neustrezen", raje izrazite "to dejanje ni bilo ustrezno."

Pogojevanje ljubezni lahko pri otroku ustvari negotovost v odnosu. Otrok se lahko s tem nauči, da je ljubezen odvisna od prilagajanja, kar v kasnejših partnerskih odnosih poveča tveganje za nezdrave, toksične dinamike odnosov.

Eden ključnih dejavnikov varne navezanosti je priznavanje čustev – sposobnost starša, da prepozna, poimenuje in sprejme otrokovo doživljanje, tudi kadar postavlja meje njegovemu vedenju.

Namesto "Ne pretiravaj", lahko starš otroku reče: "Vidim, da si razočaran. Razumem, da ti je težko. A kljub temu danes ne bomo kupili te igrače." Takšen pristop otroku omogoča naslednje pozitivne izkušnje:

- moja čustva so sprejeta,

- meje so jasne in varne.

To pa zmanjšuje otrokov notranji boj med potrebo po bližini in potrebo po izražanju samega sebe.

Kadar je komunikacija pogosto sramotilna, zastrašujoča ali nepredvidljiva, se lahko okrepi otrokov odziv na stress. Dolgotrajna aktivacija stresnega sistema vpliva na občutek varnosti v odnosih tudi kasneje v življenju. Pri tem je pomembno poudariti, da posamezni stavki ne določajo otrokove prihodnosti, ključna sta ponavljajoči se vzorec ter splošno čustveno vzdušje v družini.