Motorika pri otroku: katere igre jo spodbujajo in kdaj je čas za strokovno pomoč?

Se vaš otrok pri teku hitro spotakne, težko lovi žogo, se izogiba plezanju ali ima težave pri dejavnostih, ki zahtevajo natančne gibe rok? Razvoj motorike je pomemben del otrokovega odraščanja, pri njem pa imajo veliko vlogo tudi vsakodnevne priložnosti za gibanje in igro.

NIJZ opozarja, da se otroci in mladostniki danes zaradi načina preživljanja prostega časa pogosto gibajo manj kot v preteklosti. Zmanjševanje gibalne učinkovitosti in vse bolj sedeč življenjski slog sta zato pomembna javnozdravstvena izziva.

To pa še ne pomeni, da je otrok, ki je pri športu nekoliko manj spreten od vrstnikov, nujno razvojno zaostal. Otroci se razvijajo različno hitro, pomembno pa je, da imajo dovolj priložnosti, da svoje gibalne sposobnosti razvijajo skozi igro.

Motorika zajema sposobnost izvajanja in nadzorovanja gibov.

Pri otroku govorimo predvsem o grobi motoriki, kamor sodijo večji gibi telesa, kot so hoja, tek, plezanje, skakanje, lovljenje in metanje ter fini motoriki, pri kateri otrok uporablja manjše mišične skupine, predvsem dlani in prste.

Razvoj ne poteka čez noč. NIJZ v priročniku o gibanju v predšolskem obdobju opisuje, da otrok postopoma razvija nadzor nad glavo, trupom in okončinami, pozneje pa vedno bolj usklajene gibe, ravnotežje, koordinacijo in ročne spretnosti.

Prav zato je pomembno, da otroku omogočimo veliko različnih izkušenj z gibanjem.

Ena najpomembnejših stvari, ki jih lahko naredijo starši, je precej preprosta: otroka čim večkrat povabijo k igri, pri kateri se mora premikati.

To ni nujno organiziran šport.

Lahko je hoja do igrišča, plezanje po igralih, vožnja s kolesom, lovljenje mehurčkov, skakanje po lužah, igra z žogo ali plezanje čez blazine v dnevni sobi.

NIJZ poudarja pomen raznovrstne telesne dejavnosti. Pri otrocih in mladostnikih, starih od 5 do 17 let, priporočajo v povprečju najmanj 60 minut zmerne do visoko intenzivne telesne dejavnosti na dan. Ni treba, da otrok vse opravi naenkrat, štejejo tudi hoja, igra na prostem, kolesarjenje, ples in druge vsakodnevne dejavnosti.

Igrajte se z žogo

Žoga je eden najpreprostejših pripomočkov za razvoj koordinacije.

Začnite z metanjem in lovljenjem velike mehke žoge. Pozneje lahko otrok poskuša žogo brcniti, zadeti cilj, jo odbijati ali loviti manjšo žogo.

Pri tem ni pomembno, da mu uspe takoj. Pomembno je ponavljanje.

Ustvarite domači poligon

Ni treba kupiti posebne opreme.

Blazine, odeje, kartonske škatle in stoli lahko postanejo mini poligon, po katerem otrok pleza, se plazi, hodi po različnih površinah in preskakuje ovire.

Takšne igre spodbujajo koordinacijo, ravnotežje in načrtovanje gibanja.

Spodbujajte plezanje

Plezanje je odlična gibalna izkušnja, saj otrok pri njem uporablja roke in noge ter se mora hkrati odločati, kam bo postavil naslednji korak.

Primerna so igrala, plezalne površine in druge varne možnosti, prilagojene otrokovi starosti.

Naj čim več hodi

Tudi običajen sprehod je priložnost za razvoj motorike.

Namesto da otroka vedno peljemo z avtomobilom ali vozičkom, kadar je to mogoče, mu omogočimo hojo. Na poti lahko preskakuje manjše ovire, hodi po različnih površinah, stopa čez korenine ali išče določene predmete.

NIJZ posebej poudarja, da štejejo tudi manjši koščki gibanja, razporejeni skozi dan.

Ne pozabite na fino motoriko

Motorika niso samo tek, skakanje in plezanje.

Za razvoj finih gibov so odlične dejavnosti, kot so:

- risanje in barvanje,

- sestavljanje kock,

- plastelin,

- sestavljanke,

- rezanje s škarjami, primernimi otrokovi starosti,

- nizanje perlic,

- zapenjanje gumbov,

- prelivanje vode iz ene posode v drugo,

- pomoč pri kuhanju.

Takšne dejavnosti otroka učijo natančnega usklajevanja vida in gibov rok.

Otroku pustite, da poskuša sam

Včasih želimo starši otroku pomagati prehitro.

Če mu obujemo čevlje, zapnemo zadrgo, pospravimo igrače in namesto njega opravimo vsako dejavnost, ki zahteva nekaj spretnosti, mu sicer prihranimo čas, vendar mu hkrati odvzamemo priložnost za vajo.

Če ima otrok dovolj časa, lahko sam poskuša, se zmoti in poskusi znova.

Tudi neuspešen poskus je del učenja.

Gibanje naj bo zabavno

Otrok, ki ima občutek, da je pri športu vedno najslabši, lahko hitro izgubi voljo do gibanja.

Zato ni treba popravljati vsakega njegovega giba. Namesto: "Ne znaš pravilno vreči žoge." raje: "Poskusiva še enkrat. Kam jo lahko vržeš?"

NIJZ poudarja, da imajo starši pomemben vpliv na otrokov odnos do telesne dejavnosti. Pozitiven odnos in dober zgled lahko pomagata, da otrok gibanje povezuje s prijetnimi občutki in je zanj bolj motiviran.

Problem ni samo čas, ki ga otrok preživi pred zaslonom, temveč tudi kaj zaradi njega ne počne.

Če otrok več ur sedi, se manj igra na prostem, manj hodi, manj pleza, manj uporablja žogo in ima manj priložnosti za spontano gibanje, se zmanjša tudi količina vsakodnevnih gibalnih izkušenj.

NIJZ zato poleg zadostne telesne dejavnosti poudarja tudi omejevanje sedečega časa, posebej prostega časa pred zasloni.

Pri tem pa ni treba razmišljati v smislu vse ali nič. Že nekaj sprememb v vsakdanji rutini lahko pomeni več gibanja.

Namesto dvigala lahko uporabimo stopnice. Namesto vožnje do bližnje trgovine gremo peš. Med domačo nalogo naredimo kratek gibalni odmor. Ob koncu tedna pa lahko del časa pred zaslonom zamenjamo za izlet, igrišče ali igro z žogo.

Vsak otrok se razvija po svojem tempu in posamezna poznejša veščina še ne pomeni nujno težave.

Vendar je smiselno vprašanje o otrokovem razvoju odpreti pri pediatru, če starše skrbi, da otrok vztrajno težko obvladuje določene gibe, izrazito zaostaja za pričakovanimi razvojnimi mejniki, izgublja že osvojene sposobnosti ali so težave opazne tudi pri vsakodnevnih dejavnostih.

Pri majhnih otrocih lahko staršem pomagajo tudi razvojni mejniki. Ameriški CDC jih spremlja od drugega meseca do petega leta in poudarja, da je ob zaskrbljenosti glede otrokovega razvoja smiselno ukrepati zgodaj in se pogovoriti z zdravstvenim strokovnjakom.

Pomembno je tudi, da starši otroka ne primerjajo neposredno z vrstnikom. Bolj koristno je spremljati njegov lasten napredek.

Otrok za razvoj motorike ne potrebuje popolnega urnika treningov.

Potrebuje predvsem čas, prostor, gibanje, igro in priložnost, da poskuša sam.

Tek po igrišču, plezanje po igralih, metanje žoge, risanje, sestavljanje kock, hoja po gozdu ali pomoč pri vsakdanjih opravilih so vse majhne izkušnje, iz katerih se gradi otrokova gibalna spretnost.

Morda je najpomembnejše prav to: cilj ni, da je otrok najhitrejši, najmočnejši ali najbolj spreten. Cilj je, da se počuti dovolj varno, da poskuša, raziskuje in se skozi gibanje uči.