Kaj se dogaja v otroških možganih, ko jih je strah?

Ko otrok zazna nekaj, kar doživlja kot grožnjo (resnično ali namišljeno), se aktivira del možganov, imenovan amigdala. To je nekakšen "alarmni center", ki hitro sproži odziv strahu. Amigdala ne razmišlja logično, njena naloga je, da reagira hitro. Zato lahko otrok začne jokati, zbeži, otrpne ali poišče starša za varnost.

Pri otrocih se prefrontalni korteks, del možganov, ki skrbi za razmišljanje, presojo in samokontrolo, še razvija. To pomeni, da otrok težje sam sebi razloži, da "ni nič nevarnega", težje se umiri z logiko, čustva pa pogosto prevladajo nad razmišljanjem. Zato stavki kot "saj ni nič" ali "ne boj se" pogosto ne delujejo.

Ko se sproži strah, možgani aktivirajo tudi telesni stresni odziv. Srce bije hitreje, dihanje se pospeši, mišice se napnejo, sprostijo se stresni hormoni (npr. adrenalin in kortizol). Otrokovo telo se tako pripravi, da bi lahko pobegnil ali se zaščitil, tudi če dejanske nevarnosti ni.

Pri otrocih je domišljija zelo aktivna, meja med resničnim in namišljenim pa še ni vedno jasna. Zato so lahko pošasti pod posteljo "resnične", sence v temi videti grozeče, ločitev od staršev pa zelo stresna.

Možgani se še učijo, kaj je varno in kaj ne.

Otrok se najhitreje umiri skozi odnos z odraslo osebo. Ko starš ostane miren, otrokovi možgani to "preberejo" kot znak varnosti.

Pomaga fizična bližina (objem, držanje za roko), miren glas, rutine (ponavljajoče se varne situacije) in poimenovanje čustev ("vidim, da te je strah"). S tem se postopoma krepi povezava med amigdalo in prefrontalnim korteksom, kar pomeni, da se otrok sčasoma lažje umiri tudi sam.

Čeprav je strah za otroka neprijeten, ima pomembno vlogo: uči ga prepoznavati nevarnosti in razvijati občutek varnosti v svetu.

Ključno pa je, da otrok skozi izkušnje postopoma spozna: "Strah lahko čutim, pa sem še vedno varen."