Raje sem lačna, samo da otroci jedo – to je kruta realnost družin, ki se dogaja vsak dan

Generalna skupščina Združenih narodov je leta 1992 razglasila 17. oktober za mednarodni dan boja proti revščini. Revščina ni zgolj vprašanje pomanjkanja denarja, temveč družbeni pojav, ki vpliva na kakovost življenja posameznikov in družin. V Sloveniji se revščina meri kot relativni pojav, kot delež ljudi, ki si zaradi nizkih dohodkov ne morejo privoščiti življenjskega standarda, običajnega za njihovo družbo.

Statistični podatki kažejo, da je bilo leta 2024 v Sloveniji 13,2 % prebivalcev izpostavljenih tveganju revščine, kar je nekoliko pod povprečjem EU. Kljub temu pa obstajajo številne družine, ki (kljub zaposlitvi) živijo v stiski.

Podatki kažejo, da kar 60 % družin, vključenih v programe pomoči, sestavljajo zaposleni starši, ki kljub rednemu delu ne morejo zagotoviti dostojnega življenja. "Delam, trudim se, pa še vedno ne zmorem," pojasnjujejo družine, ki se soočajo z neustreznimi plačami, visokimi najemninami ter naraščajočimi stroški energije in hrane.

Zveza Anita Ogulin opozarja, da "zaposlitev ne zagotavlja več nujno socialne varnosti," saj plače ne sledijo draginji, socialna zaščita pa pogosto ne zajame družin, ki formalno ne izpolnjujejo kriterijev za pomoč, a vseeno živijo v revščini: "Plače ne sledijo draginji, najemnine so vrtoglave, stroški energije in hrane pa neizprosni. Mnogi plačujejo 700 € najemnine, kar je več, kot bi znašal mesečni obrok za kredit – a kredita ne dobijo. Živijo v vlažnih, plesnivih stanovanjih, ki niso primerna za bivanje, v nezdravih pogojih za otrokov razvoj. To ni lenoba. To je kruta realnost družin, ki se dogaja vsak dan."

Starši v stiski pogosto morajo izbirati med osnovnimi potrebščinami, kar močno vpliva na njihovo duševno zdravje. "Raje sem lačna, samo da otroci jedo in imajo streho nad glavo," so besede, ki jih pogosto slišijo. Dolgotrajni stres, občutki krivde in nemoči vplivajo tudi na otroke, ki zaradi domače napetosti pogosto kažejo čustvene težave in slabšo uspešnost v šoli: "Pogosto se počutijo krive, ker ne morejo zagotoviti vsega, kar njihovi otroci potrebujejo. Otroci pa zaznavajo napetost doma, kar lahko vodi v čustvene težave, slabšo koncentracijo v šoli in občutek izključenosti. Dolgoročno to vpliva na njihovo samopodobo in razvoj."

Revščina ni vedno očitna. Okolica lahko zazna stisko po znakih, kot so pomanjkanje malice, neudeležba pri šolskih dejavnostih ali obrabljena oblačila. Ena izmed zgodb iz programa Botrstvo opisuje dečka, ki je dolgo zavračal šolske dejavnosti, dokler ni priznal, da si jih želi, a družina nima denarja. Takšne izkušnje dokazujejo, kako pomembno je ustvariti okolje zaupanja in odprtosti: "Ob takih primerih se zavemo, da to ni prav! Ni prav, da se tako majhen otrok obremenjuje s tem, katero dejavnost lahko obiskuje in katere ne, ker prihaja iz družine s slabšo finančno situacijo in ve, da ne more biti enak svojim sošolcem, pa čeprav bi si to v resnici želel. Ko smo dečka vključili v program, smo mu s pomočjo botra lahko pokrili šolske stroške."

"Pomembno je, da revščino obravnavamo kot družbeni problem in ne kot problem posameznika. V lanskem letu smo prav z namenom ozaveščanja in destigmatizacije revščine pripravili interaktivno spletno izkušnjo Izziv revščine. Javnosti smo s tem želeli približati občutke nemoči in stiske, ki jih doživljajo družine v revščini," mi razložijo, saj revščina pogosto nosi močno stigmo, ki otežuje iskanje pomoči. Zato je pomembno, da kot družba razumemo revščino kot družbeni problem, ne kot osebno napako ali neuspeh posameznika: "Ljudje razumemo stiske drugih šele, ko slišimo in vidimo konkretno zgodbo nekoga."

Mnogi starši v stiski se soočajo s sramom in občutkom manjvrednosti. "Večina ljudi meni, da je pomoč humanitarnih organizacij namenjena zgolj 'najrevnejšim'. Pomembno je sporočilo, da prositi za pomoč ni znak šibkosti, temveč poguma," poudarjajo v Zvezi: "Veliko staršev nam pove, da so potrebovali kar nekaj časa, da so zbrali pogum in vlogo za vključitev – nekateri so jo imeli pripravljeno že mesece, preden so jo oddali."""

Program Botrstvo, ki letos obeležuje 15 let delovanja, je pomagal že več kot 14.400 otrokom, predvsem s finančno podporo za izobraževanje, šolske dejavnosti in osnovne življenjske potrebe.

Osnovna ideja programa Botrstvo v Sloveniji že od samega začetka ostaja enaka – anonimna povezava otroka, ki prihaja iz socialno šibkejšega okolja, in botra, ki svojemu "varovancu" z mesečnim prispevkom pomaga do boljših priložnosti in pogojev za zdrav razvoj in odraščanje: "Čeprav gre za anonimno povezavo, pa boter prejme nekaj osnovnih informacij o otroku, ki mu pomagajo, hkrati pa imajo tudi možnost, da si izmenjujejo pisma in risbe, preverijo, kako otrok napreduje, če mu lahko še kako pomagajo, in na podlagi te anonimne komunikacije so se z leti spletle tudi zelo srčne povezave."

Prvotno je bilo Botrstvo namenjeno dodatni podpori otrokom, da lahko gredo na letovanja in šole v naravi, se ukvarjajo z obšolskimi dejavnostmi, ki jih veselijo, skratka, da so bolj enakovredni svojim vrstnikom. Po spremembi zakonodaje s področja socialnega varstva maja 2012 se je v Sloveniji čez noč spremenila socialna situacija mnogih družin, s tem pa je Botrstvo postalo rešilna bilka mnogih družin, ki so se tedaj znašle na pragu revščine. Takrat je finančna pomoč Botrstva nekaterim družinam pomenila razliko med lačnim in sitim otrokom ter dostopom do najbolj osnovnih življenjskih potrebščin.

"Trenutno opažamo t. i. 'kolobarjenje s plačili', ko se družine vsak mesec zavestno odločajo, katera položnica bo ostala neplačana, kar jim nekaj časa sicer še omogoča preživetje. A ta krhka stabilnost se pogosto poruši ob prvem večjem izrednem strošku – na primer ob nakupu šolskih potrebščin ali oblačil, popravilu pralnega stroja ali povišanih stroških ogrevanja. Takrat družine zdrsnejo v hudo stisko in brez pomoči ne zmorejo več naprej."

V pogovoru so v Zvezi poudarili tudi, da jih ob tem močno skrbi tudi porast družinskega nasilja, predvsem nasilja nad ženskami in otroki: "Ko se mame odločijo za umik iz nasilnega okolja, to pogosto pomeni začetek življenja z enim samim dohodkom in vrsto novih stroškov – od najemnine in hrane do osnovne opreme za novo bivališče. Tak prehod je pogosto mogoč le ob pomoči okolice in ob ustrezni sistemski podpori."

Otroci iz socialno šibkih družin pa pogosto prevzamejo tudi odrasle skrbi, kar jim jemlje otroštvo in vodi v čustvene ter razvojne težave. "Njihovo otroštvo je zaznamovano z bremenom, ki ga ne bi smeli nositi. Prav zato skušamo z našima humanitarnima programoma Botrstvo in Veriga dobrih ljudi čim bolj pomagati družinam, da bi bilo takih otrok čim manj. Seveda pa je to zelo odvisno tudi od družinske situacije."

Ena največjih ovir za družine v stiski so tudi visoke najemnine in nizka dostopnost stanovanj. "V zadnjih letih opažamo tudi vedno več stisk, povezanih s previsokimi najemninami in nizko dostopnostjo stanovanj. Zelo pomemben dejavnik, ki vpliva na položaj družine, je stanovanjska problematika."

Plačevanje visokih najemnin pogosto pomeni, da družine ne zmorejo pokriti drugih osnovnih stroškov. Ob tem se povečuje tudi energetska revščina, saj si mnogi ne morejo privoščiti ogrevanja, kar škoduje zdravju. "V zimskih mesecih opažamo, da se vse več družin sooča z energetsko revščino. Pri tem prepoznavamo neustrezne bivanjske razmere, ki zaradi slabe izolacije več kurijo, ali pa zaradi nezmožnosti plačila energentov premalo kurijo in živijo na mrzlem." Stanovanja so pogosto tudi vlažna in plesniva, mnogi tako opozarjajo tudi na poslabšanje zdravstvenega stanja zaradi slabih razmer, najpogosteje so dihalnim obolenjem izpostavljeni otroci, vendar tudi starši niso nobena izjema. "Mnoge družine, ki bivajo v najemniških stanovanjih, se srečujejo z ovirami, kot je prepoved najemodajalca pri uveljavljanju subvencije najemnine. Pogosta je tudi praksa, da se dejanska višina najemnine razlikuje od zneska, navedenega v pogodbi – kar dodatno otežuje prijavo na razpise za subvencije in onemogoča ustrezno pomoč."

Da otroci iz socialno ogroženih družin ne bi bili izključeni iz šolskih dejavnosti, je pomembno, da šole, vrtci in lokalne skupnosti aktivno iščejo rešitve, kot so subvencije, donacije in sodelovanje z nevladnimi organizacijami. Takšna podpora otrokom omogoča enake možnosti za razvoj in druženje: "Šole in vrtci naj aktivno sodelujejo z lokalnimi skupnostmi in ustvarjajo okolje, kjer je vsak otrok vključen, ne glede na finančno ozadje."

V vseh letih delovanja se je program Botrstvo v Sloveniji hitro in uspešno prilagajal spremembam, ki so se dogajale v slovenski družbi, in potrebam najranljivejših. Tako so se znotraj programa skozi leta oblikovali številni projekti, ki so otroke in mladostnike še dodatno podprli pri njihovem razvoju. Nastal je Dijaški sklad, ki srednješolcem pomaga pri kritju dijaškega doma, Sklad za razvoj talentov, tako športnih kot umetniških, Botrstvo v športu za finančno pomoč mladim perspektivnim športnikom. "Zelo srčna projekta pa sta tudi Čarobna zima in Čarobno poletje, ki otrokom omogočata, da skupaj s svojo družino doživijo kakšno čarobno poletno ali zimsko aktivnost, recimo izlet v živalski vrt, obisk bazena, kina, gledališča, drsanje ..."

Revščina v Sloveniji ni samo statistični podatek, temveč realna življenjska stiska številnih družin, tudi zaposlenih staršev. Programi, kot sta Botrstvo in Veriga dobrih ljudi, pomembno prispevajo k izboljšanju pogojev in kakovosti življenja otrok ter njihovih družin. "Vsem staršem, ki se borijo z negotovostjo, želimo sporočiti, da niste sami. Vaša odločitev, da zberete pogum in zaprosite za pomoč, je že najpogumnejši korak, ki ste ga naredili."

Pa še sporočilo družbi – revščina ni izbira posameznika, ampak izbira družbe. "Le s skupnimi močmi in krepitvijo vrednot solidarnosti, pravičnosti in sprejemanja lahko ustvarimo družbo, kjer nihče ne ostane spregledan," so za konec še poudarili pri Zvezi.