Po ugotovitvah različnih raziskav kreativne sposobnosti otrok zadnjih trideset let upadajo. K temu naj bi na prvem mestu prispevale spremembe v izobraževalnem sistemu, ki vse večji poudarek namenjajo standardiziranim preizkusom znanja in testom, ki temeljijo na točkovanju. 

Pa tudi napredna tehnologija in obdobje, ko vsak odgovor iščemo na spletnem brskalniku, namesto da bi si vzeli čas za premislek in do odgovora prišli po bolj zahtevnih, kreativnih in miselnih poteh. 

Otroci danes ne razumejo večpomenskosti in nočejo delati napak, kar je sestavni del kreativnih prizadevanj. Trudijo se namreč delovati, kot deluje večina, s tem pa na nek način ubijajo lastno kreativnost in unikatnost. 

Med dejavniki, ki so vplivali na padec kreativnosti pri otrocih, je tudi dejstvo, da imajo otroci danes manj prostega časa kot pred tridesetimi leti. Več časa namenjajo šoli in obšolskim dejavnostim, saj tako starši kot otroci občutijo večji pritisk, da morajo uspeti v vedno bolj konkurenčnem svetu. 

Otroci pa so tudi izgubili občutek za ustvarjalno in prosto igro, saj obstaja že toliko spletnih in družabnih iger, da se skoraj niti ne potrudijo več, da bi si izmišljali lastne načine zabave in igranja. Hkrati pa se razlogi za padec kreativnosti skrivajo tudi v načinu sodobne vzgoje. Starši so postali bolj usmerjeni in zaščitniški ter bolj vključeni v življenje svojih otrok, kot so bili pred tridesetimi leti. 

Otroci imajo tako manj svobode pri razmišljanju s svojo glavo in raziskovanju svojih lastnih svetov. To pa so 4 napake, ki jih starši konkretno delamo pri razvijanju otroške kreativnosti:

Miselnost, da je samo en način pravilen, vsi ostali pa ne

Kreativnost pomeni drugačnost. Ustvarjalni otroci imajo svoj stil, svoja videnja in vizualne predstave. Način, kako bodo videli določene možnosti in rešitve, bo drugačen od tistega, ki ga vidi večina. Mogoče bo sonce pobarval z zeleno, ne rumeno barvo. In če ga bomo takrat ustavili in pobarali, da je sonce lahko edino rumene barve, bomo na ta način odvzeli del njegove kreativnosti in ga usmerjali v prepričanje, da je edino tako, kot vidi večina, pravilno. 

S tem bo izgubil drznost in pogum, da bi ustvaril nekaj novega, drugačnega, naprednejšega. Otroka zato poskušajte opogumljati, naj bo ustvarjalen in da pri ustvarjanju ni pravilnega ali nepravilnega načina. 

Naj razvija svoj talent, svoj stil in svoj način doživljanja in ustvarjanja. Ravno na predelu izven škatle ali okvirjev se skriva kreativnost. Tista drugačna, privlačna in drzna, ki pritegne in marsikdaj ravno zaradi tega dosega enormne uspehe.

Prepričanje, da vsi mislimo in se vedemo enako 

Kreativnost pomeni pogum. Nezavedno mnogokrat ubijamo kreativnost, kadar na predlog, da nekaj naredimo drugače, odgovorimo: 'Ampak, do zdaj smo vedno tako počeli,' ali pa 'Ampak, vsi to počnejo na ta način.' S tem namreč ne dopuščamo možnosti, da bi ustvarili novo pot, nov način, ki bo morda celo veliko boljši, zabavnejši, produktivnejši kot tisti, katerega smo se držali toliko časa prej. 

Na način, ko otroka opozorimo, da vsi to delajo tako in da smo vedno to počeli na enak način, ga vzgajamo v smislu, da mora biti čim bolj podoben vsem ostalim in da odstopanja od povprečja niso dobrodošla. Spremembe v svetu in kreativne podvige pa so dosegli ravno tisti najpogumnejši, ki so si drznili biti drugačni od večine. Strah pred tem, da bi izstopali iz množice in bili drugačni, pa je glavni vzrok, ki ubija kreativnost, pa tudi mnoge uspešne zgodbe.

Delitev na mogoče in nemogoče stvari 

Kreativnost hkrati pomeni, da nemogoče ne obstaja. Nadarjenim otrokom se pogosto zdi, da je vse mogoče in da jim lahko uspe tudi nam nepredstavljivo. Vse dokler jih svet odraslih ne nauči, da obstaja mnogo preprek in da stvari niso tako enostavne, kot se zdijo na prvi pogled. 

Na način, ko otroka že v samem začetku zatremo z realističnim pogledom na njegove sanje in mu povemo, da to ni mogoče izpeljati, da je nekaj nedosegljivo in nemogoče, ubijamo njegovo kreativnost in zatiramo njegovo domišljijo. Mnogokrat so posamezniki dokazali, da je marsikaj nepredstavljivega izvedljivo in mogoče. Če bi vsi ljudje razmišljali samo o tem, kaj vse je nemogoče, danes ne bi poznali sveta, kakršen je, in ljudje nikdar ne bi napredovali ter se razvijali v tolikšni meri.

Namesto da bi zatirali otrokove ideje, želje in sanje, mu pomagajte soustvarjati vizijo in ga podpirajte pri ustvarjalnosti. Včasih je dovolj, če mu omogočite potreben material, iz katerega sam potem lahko ustvari nam nepredstavljiv izdelek. Posebej pri manjših otrocih se moramo bolj osredotočati na proces ustvarjanja kot na končni izdelek. Proces naj bo igriv in zabaven. Osredotočimo se na materiale, ki jih lahko uporabijo. 

Ne ostanimo le pri običajnih likovnih materialih, otroci lahko s svojo domišljijo ustvarijo ogromno iz povsem vsakdanjih pripomočkov, kot je pena za britje, lepilni trak, kartonaste rolice, zamaški, rabljeno blago, folija, odpadni papir. Prav tako jim lahko predstavimo različne tehnike ustvarjanja, npr. rezanje, lepljenje, risanje, trganje, škropljenje barv, mečkanje ... Otroku dovolite, da med procesom ustvarja tudi nepravilne oblike, barva izven črt in tako razvija svojo ustvarjalnost.

Prekomerna odvisnost otroka 

Kreativnost pomeni tudi samostojnost. Otrok, ki ga bomo že od malega naprej učili samostojnosti, bo veliko bolj ustvarjalen od tistega, ki se bo vedno za mnenje ali usmeritev obračal na svoje starše ali druge osebe, ki jim zaupa. Dovolite otroku, da preizkuša svoje zmogljivosti in meje. Nikar ne počnite stvari namesto njega, zato ker se vam zdi tako prav. Na ta način se bo navadil, da bo vedno vse postorjeno, in nikdar ne bo samostojen. Hkrati bo izgubil občutek za iznajdljivost in samostojnost.