Spoznajte Rozi, staro prikolico, ki ji je ustvarjalna Slovenka vdihnila novo življenje

Blanki Ramadanovski se je z nakupom stare prikolice Adria 450 Q uresničila življenjska želja, ki se ji je pozneje pridružilo še veselje do prenove bivališča na štirih kolesih. Nič čudnega torej, da je njena veličastna prikolica dobila tudi svoje ime – Rozi, ker je prav roza barva rdeča nit njene nove notranje podobe. Z Blanko smo se pogovarjali o Rozi, kampiranju z družino in številnih dogodivščinah, ki jih prinaša tovrstni način počitnikovanja.

Prvič za vse nas je bilo prvo leto v kampu s prikolico. Dejansko takrat noben od naju s partnerjem ni imel pojma o ničemer. Baldahin sva postavljala pol dneva. Pri vsaki zadevi sva se lovila in veliko improvizirala. Vsak močnejši vetrič, ki je zapihal, mi je pognal strah v kosti. Ob vsakem gromu, ki sem ga slišala, sem bila v nizkem štartu, da pobegnem v zidan objekt. Prvo leto je bilo res pustolovsko.

Kampiramo v počitniški prikolici, ker je pri pavšalnem najemu parcele v kampu veliko lažje bivati na tak način z malce več komoditete in prostora za shranjevanje. Tudi iz razloga nestanovitnega vremena je bolje spati na kolesih kot na tleh.

Naša Rozi je moja največja uresničena želja, kar se tiče materialnih zadev. Že od malega sem si želela prikolice, kasneje, ko sem razvila še malce več ustvarjalnega smisla, pa prikolice, urejene po mojih željah. Ko sva jo pripeljala domov, je postala prazno platno, ki sva ga sproti spreminjala in dopolnjevala.

Moja najljubša barva je roza in prav tako je roza tudi glavna barvna kombinacija ureditve prikolice, tako da se je ime Rozi zapisalo kar samo. V njej zadnje tri sezone preživljamo vse vikende in dopuste in to je naš mali košček raja na vsem širnem svetu, kamor pobegnemo vsakič, ko nam čas dopušča. Tudi, ko je čez zimo doma, se veliko družimo 'z njo,' saj tisti čas postane otroška igralnica, ko je zunaj mrzlo.

Rozi ima svoj Instagram profil, ki sem ga odprla ravno zato, da bi se ostalim, ki ne poznajo te vrste preživljanja dopusta, pokazala, kako je fino. In pa tudi zato, ker je v slovenskem jeziku zelooo malo širših informacij glede prenavljanja počitniških prikolic in sem bila zelo vesela, ko sem z nasveti in izkušnjami lahko pomagala tudi drugim pri podobnih projektih.

Rozi sva res čisto spremenila notranjost. Temno rjave barve omar sva prebarvala v belo, zamenjala in dodala nove ročaje, odstranila kuhinjski blok in dodala poličnik, prav tako sva odstranila večjo prvotno omaro in tudi tam izdelala bolj funkcionalen poličnik. Preoblekla sva tudi vse blazine in dodala nove zavese. Ustvarjalne ideje sem pa sproti metala iz rokava :) Tehnično sva si nato pomagala z Youtube-om, Pinterestom in pa slovenskimi FB skupinami o kampiranju.

Rozina edina destinacija je bila Medveja, kamp kjer smo nastanjeni, in pa ljubljanski Bežigrad, kamor je odšla na tehnični pregled. Verjetno sva redka junaka, ki sva kupila prikolico, a nimava kljuke na avtu :) Tako da Rozi za zdaj ne potuje, samo čaka na nas v kampu, da se vrnemo in skupaj ustvarimo lepe morske trenutke.

Absolutno se strinjam! Kampiranje ti ogromno da, če se mu le prepustiš. Vsekakor je na prvem mestu ogromno vseh sort doživetij. Od sinhronizacije z naravo, ki je mi, ki smo iz večjih, hrupnih mest, nismo vajeni, do spoznavanja novih ljudi in prijateljev. Tudi neke vrste preživetja v naravi se učiš, na primer reagiranja ob vremenskih ujmah. In naučiš se znajti. Uporabiti neko xy stvar, ki jo prej nikoli ne bi, pa šele med kampiranjem dojameš, da je pravzaprav lahko zelo uporabna.

Tudi otroška igra je v kampu povsem drugačna in bolj intenzivna, kot v domačem okolju. Dejansko se skupaj igra več otrok različnih generacij in narodnosti, ki na ta način krepijo svoje veščine sporazumevanja, deljenja dobrin, sprejemanja kompromisov in prilagajanja. Tudi spore uspešno predihajo in veliko več truda vložijo v sprave ter dobro energijo za nadaljnjo igro.

V nekih 'drugih časih' najinega otroštva je bilo druženje otrok čisto nekaj drugega, kot je danes. Nič 'online', brez ekranov, brez telefonov ... Ko sva midva z otrokom dopustovala v apartmaju, sva se morala od jutra do večera igrati in ukvarjati z njim. Plus še vsa ostala opravila. V apartmajih družbe ni. Ja, seveda je najin otrok, seveda se rada igrava z njim, ampak se nama pa vseeno zdi veliko bolje, če se igra z vrstniki. In definitivno ni boljšega sistema dopusta, kot kampiranje v kampu glede tega, ker bo otrok vedno našel družbo v neposredni bližini. In ker so na tak način druženja tudi vsi ti otroci v večini povsem 'offline' in igrača ni plastična, ampak veja iz narave iz katere se da marsikaj ustvarit.

Ahh, kje. V našem kampu se igrajo skupaj otroci od 2 pa do 10 let in naprej. Tudi avtističnega fantka so lepo sprejeli v družbo in nikoli ni kakšnih posebnih problemov. Seveda se sprejo med seboj, ampak vse težave tudi sami rešijo. Če je problem prevelik, se vključimo starši, jih malo 'poglihamo' in akcija dalje :)

V kampu dopustuje tudi kar nekaj družin z dojenčki ter malčki in verjamem, da vsem tem otrokom veliko bolj paše stalen svež zrak in svoboda narave, kot pa štiri stene celodnevno klimatiziranega apartmaja ali hotelske sobe. Tudi jok otrok vas ne rabi skrbeti. Še nikoli nisem slišala pritožbe nad jokajočim otrokom. Jaz tega sploh ne slišim. To je pač dojenček/malček, tako se sporazumeva.

Verjetno je kampiranje najbolj 'natur' izbira dopustovanja. V tem primeru je treba vedeti, da sobivaš tudi z gigantskimi kobilicami, netopirčki imajo velikokrat zelo nizke prelete mimo tebe in ko v gozdu zvečer zaslišiš šumenje, bi si za hip zaželel bivanja v hotelu v 32 nadstropju :)

Ampak na vse to pozabiš, ko vidiš srečnega otroka med igro s celo gručo vrstnikov, ki se nadaljuje tudi na plaži in do poznega večera, ko eden za drugim kot domine padejo v sladke sanje. Večerje pod milim nebom, milijarda zvezd sveti nad mizo in luna osvetljuje temne kotičke okoli tebe. So minusi in plusi ampak ti plusi so tako močni, da, vsaj kar se nas tiče, če bo le možnost in cene ne bodo odletele v višave, do nadaljnjega ostanemo točno tu kjer smo.

Naj povem še to, da sem se sama res neizmerno bala kobilic, pajkov in vseh možnih insektov, ki so na pogled neprivlačni. No, danes brez težav v družbi kobilic spijem kavo, pajka prestavim s kozarcem nekam stran, da ga ne bi pohodili, netopirčke občudujem in ne umikam glave pred njimi ker vem, da se ne zapletajo v lase. O štriglicah sem se naučila to, da so zelo koristne živalce, ki v naših ušesih nimajo kaj iskati in jih pot ne bo zanesla tja, osam ponudim sladkanje stran od naše mize ... Edino pred sršenom še tečem v zaklon in pa s kakšnim merjascem se ne želim ravno osebno družiti :)

Sem se pa večine strahov znebila in naučila sobivanja z živalmi, zato mi je veliko lažje. Kampiranje torej tudi uči in prilagaja človeški um ter dojemanje sveta okoli sebe. Kar je izjemno pozitivno za velike in male ljudi.

Če kampiramo s prikolico, imamo verjetno že veliko opreme v stalnem naboru. Če bi kampirali v šotoru, je pa stvar osebne komoditete. Nekateri si prinesejo res še najbolj nerazumne stvari, drugi čisto osnovne. Naša oprema res sega vse od metle do lopate in če šotorist potrebuje kakšno tehnično ali drugo stvar, smo prikoličarji vsekakor pravi naslov. Običajno imamo res marsikaj s sabo in z veseljem pomagamo.

Kot mama otroka bi rekla, da je nujno kuhališče ( in posoda) za pripravo obrokov. Pa neko hladilno sredstvo, v katerem shranimo toplotno občutljivo hrano. In pa seveda vsaj 20-metrski vodoodporni električni podaljšek + električni pretvornik za vtičnico. Kakšen mini komplet za prvo pomoč (fiziološka raztopina, gaze), kremo za prvo pomoč širokega spektra ( za opekline, rane, izpuščaje), termometer in osnovna zdravila za zbijanje vročine ( sploh če ambulante ni v neposredni bližini).

Svetovala bi, naj vse predsodke in osebna mišljenja takrat pustijo doma! V kampu so otroci iz različnih držav, različnih narodnosti in kultur. Tudi otroci s posebnimi potrebami in razvojnimi motnjami. Resnično vsem staršem polagam na srce, naj ne nagovarjajo svojih otrok kontradiktorno ostalim otrokom, temveč jih raje spodbudijo k igri brez diskriminacije. To sožitje se mi zdi izredno pomembno za prijetno izkušnjo igre med otroki. Tudi srca bodo polna in notranja energija otrok čista.

Pa čim manj komplikacij. Pri rutini stopničko nazaj, kot je doma. Naj jim pustijo otroštvo, pa tudi če to pomeni, da bodo umazani od mezinčka na nogi do ušes. Vsekakor pa je treba paziti na svoje otroke, spremljati njihove korake in interakcijo z ostalimi ljudmi. Enako kot doma ali kjerkoli drugje.

V kampu je med otroki tako živahno, da so na dnevni bazi kakšni dogodki, ki nas nasmejijo. Zadnjič je recimo prijatelj našega fantka povabil na čevapčiče, njegova starša pa nista nič vedela o tem.

Lansko leto pa se je sin ob sprehodu s plaže celo pot pogovarjal z Japoncem. Nimam pojma, kako sta se sporazumela; nekaj polomljene angleščine iz obeh strani in nekaj čudnih besed je bilo slišati, ampak onadva sta se razumela

Glede na to, da imate lastno prikolico, kdaj otvorite in kdaj zaključite sezono kampiranja?

Sezona se pri nas začne zadnje dni aprila in konča zadnje dni septembra. V tem času izkoristimo čisto vsak prost trenutek in odhitimo na morje. Osebno bi bila zelo vesela, če bi bil kamp odprt vse leto in bi tako tudi v zimskem času, ko je v Ljubljani mrzlo, na morju pa prav prijetno, preživljali vikende v prikolici.

Naj nikar ne razmišljajo preveč, temveč se kar odpravijo na pot in doživijo ta super tip dopusta. Za otroke je kampiranje rajsko in res dvomim, da kateri od njih ne uživa na takem dopustu.

Kaj pa bi svetovali tistim, ki razmišljajo o nakupu prikolice? Na kaj naj bodo pozorni pri nakupu?

Absolutno naj bo prikolica registrirana ter vozna in naj ima opravljen tehnični pregled, ki je veljaven celo sezono, sploh če si jo želijo postaviti na pavšal. Prikolico naj pregledajo po kotih in po tleh, če slučajno ne pušča in če je niso obglodale mravljice.

Prav tako naj preverijo ročno zavoro in električno napeljavo. Zelo pomemben za nakupe prikolic, ki so že postavljene na parcelah, je tudi podatek, ali bo obstoječa parcela na voljo tudi novemu kupcu ali pa bo treba prikolico odstranit! Nekateri prodajajo prikolico skupaj s plačanim pavšalom in tu je nujno treba preveriti možnost postavitve na isto parcelo ali v isti kamp in pa kaj točno zajema cena 's pavšalom'.

V zadnjem času zaradi porasta gradnje mobilnih hišk veliko kampov namreč umika opcije pavšalov, ampak prodajalci tega ne povedo! Zato se je nujno pozanimati na recepciji kampa, kako je z nadaljevanjem kampiranja! Tudi pri predelanih prikolicah previdno, ker lahko denimo v celoti novo pohištvo iz iverala hitro preveč obteži prikolico in zaradi tega nekoč nekje nastane problem.

Ampak to so le malenkosti. Moj srčen nasvet je vsekakor 'kar pogumno na kampiranje, nepozabnim dogodivščinam naproti!'