Slovenska družina na poti: Iz šotora v življenje na kolesih

Anja Goršek pa je pred nekaj leti šla še korak dlje: z možem, dvema otrokoma in dvema pasjima kosmatincema je domače mesto zamenjala za življenje na kolesih. Pred časom smo jo ujeli med popotovanjem po Iberskem polotoku in zgodil se je prijeten klepet, v katerem je razkrila ogromno zanimivega o kampiranju in družinskem življenju na poti.

Prvič smo kampirali, ko je bil sin star 3 ali 4 leta, sedaj jih ima 11. Takrat je gledal Tačke na patrulji, pa se mu je zelo dopadlo, kako so kužki kampirali, pekli penice. Zato smo takrat kupili dva samopostavljiva šotora in ležišča ter odšli na naše prvo kampiranje.

Zelo nam je bilo všeč, zato seveda ni ostalo pri enem kampiranju. Takrat smo hodili bolj po Sloveniji, recimo Bohinj, in je bilo čisto luštno, ker je bilo veliko narave. Z možem si res nisva želela otroka omejevati za štiri stene. Že tako smo živeli v mestu, zato je bilo povsem drugo doživetje, ko je bil v naravi, na prostem, se igral s palicami in bolj aktivno navezoval stike, kot če bi bil v nekem apartmaju.

Hkrati smo imeli kužka, takrat enega, sedaj imamo dva, in je bilo tudi s tega vidika veliko lažje iti kampirat, kot pa v aparatma. V hotelih ni bilo težav, če si plačal, so brez težav sprejeli kužke, sploh v tistih bolj prestižnih. A vseeno sva si želela, da otrok odrašča v stiku z naravo in če mu tega nisva mogla ponuditi v mestu, sva mu vsaj na kampiranju.

Na začetku smo res hodili kampirat bolj po Sloveniji, s šotorom. Nato smo kupili ameriško prikolico, ki v Sloveniji morda ni tako zelo znana, vendar nam je nudila precej več udobja, še posebej, ko se je sinu pred 4 leti pridružila še hčerka. Po njenem rojstvu smo šest mesecev ostali v Sloveniji, od takrat pa smo praktično ves čas na poti in smo res postali pravi 'travellerji'. Jaz delam na daljavo, mož dela po vsem svetu, tako da potujemo z njim, ko smo prosti, pa tudi zasebno.

Lansko leto smo kupili avtodom, in sicer največjega, ki je bil na voljo. V višino meri 3 metre, v dolžino 6 in je povsem samooskrben, opremljen s sončnimi celicami, kopalnico, hladilnikom, zamrzovalnikom, ogrevanjem. Res, prava hiška na kolesih.

Najbolj udoben je definitivno 'van' oziroma avtodom, čeprav lahko predstavlja tudi precejšen izziv. Ko smo pred nedavnim denimo prečkali Monako, smo se zelo težko prebili skozi nekatere ulice. Zavzame namreč veliko prostora, je pa zelo funkcionalen. Ker imamo sončne celice, v bistvu niti ne rabimo kampa, tako da velikokrat parkiramo kje drugje. Cela Evropa ima parkirišča za avtodome oziroma PZA, ki so marsikje celo brezplačni.

Načeloma pa velja, da z vsako nadgradnjo dobimo nekaj več udobja. Šotor moraš vedno prinesti s sabo in ga po končanem kampiranju tudi pospraviti. Če imaš v bližini avtomobil, ni problema, a mi smo marsikdaj kampirali na področjih, kjer smo se kar nahodili, da smo prišli do točke postavitve, kar z majhnim otrokom in vso kramo res ni lahko. V šotoru si bolj izpostavljen tudi vremenskim neprilikam, če dežuje, hitro vse plava. Tudi v našem primeru je bilo res močno neurje glavni povod za to, da sva se odločila za spremembo in kupila prikolico.

Prikolica je najbrž finančno najbolj ugodna možnost glede na to, kaj ti ponuja. Ni pa za potovanja. Nam se je denimo že zgodilo, da je prikolico odpelo iz avta, pa smo imeli dva majhna otroka not. Sicer sem sama z otrokoma prevozila 10, celo 20 tisoč kilometrov po Evropi s prikolico, ampak ni enako kot avtodom, ki pa nudi vse udobje doma. Res pa je, da se mi osebno zdi cena avtodoma za rekreativno kampiranje absurdno prevelik strošek. Če greš enkrat na leto za 14 dni kampirat, se ti vsekakor najbolj splača kupiti šotor ali najeti prikolico.

Bolj kot ne povsod po Evropi. Ostale so nam samo še žepne državice, Vatikan, San Marino, pa Bolgarija je še neraziskana. Ampak to ne gre samo za kampiranje na nekih določenih točkah. Mi na naši poti dejansko mesec ali dva živimo v državi, ki jo obiščemo in se počasi premikamo po njej.

Običajno je tako, da spremljamo moža, ki dela po vsem svetu. In v takih primerih nam naročnik zagotovi namestitev, zato ni smiselno, da gremo z avtodomom. Ampak, ko bomo enkrat dokončno raziskali celotno Evropo, bodo seveda na vrsti tudi drugi kontinenti.

Kampiranje je vsekakor za nekoga, ki je povezan z naravo, ki ima rad mir, okolje in je trajnostno naravnan. Evropa je že tako preveč poseljena, ogromno je mest, zato se mnogi radi umaknejo v naravo. Res je, da taka vrsta dopusta ni za vsakogar. Ampak če imaš stik sam s sabo, z okoljem, pa je to kar dobra izbira, sploh pa če imaš otroke. Ker v kampih so bazeni, tobogani, otroci se aktivno družijo in niso izolirani v apartmaju oziroma hotelu. Tako da v kampu zaenkrat definitivno veliko dobiš za ceno, ki jo plačaš, v primerjavi s kakšno drugo vrsto namestitve.

Odlično, ker čutita veliko svobode. Prav zdaj sta recimo šla na igrišče, kjer z veseljem navezujeta stike z drugimi otroki, ne glede na jezik, raso, kulturo. Komunicirati znata v praktično 3 jezikih, če je treba, pa je hčerka stara šele 4 leta.

Vsekakor bi torej izpostavila stik z otroki, pa tudi povezanost, ki vlada znotraj kampa. Tu si pomahaš s sosedi, skrbiš en za drugega, za varnost, si pomagaš med seboj. V kampu res nastane toliko novih prijateljstev, tudi medkontinentalno da je to res čudovito. Otroka imata denimo zelo dobre prijatelje v Kanadi, Polineziji, ker so tudi popotniki, pa se srečamo. Tako izkušnjo 4 stene ne dajo.

Je pa velikokrat treba sklepati kompromise, ker nikoli ne gre čisto po planu. Ves čas nekaj popravljaš, pa čeprav imaš nov avtodom, stroški so visoki. Enkrat sem gledala računico, da se avtodom finančno splača, če potuješ več kot 2 meseca na leto, za manj sta boljša izbira prikolica ali šotor. Res je sicer, da za prostor, kjer boš postavil šotor, plačaš skoraj isto ceno, kot za parkiranje avtodoma ali prikolice, a je začetna investicija veliko nižja.

Sin je v šolo vpisan v tujini, tako da se izobražuje po tujem sistemu, ki je drugačen kot v Sloveniji, hčerka pa je še predšolska.

Da, odvisno od države, ampak marsikje to omogočajo. Tudi v Evropi je zelo različno od države do države. Tudi pri nas so najprej omogočili šolanje na daljavo, nato pa so uvedli izpite za vse, tudi telovadbo, glasbo, likovno umetnost in zdi se mi, da je šlo tu nekoliko v napačno smer. Ampak to je specifika Slovenije. Druge države, ki imajo prav tako zelo rigidni sistem, so denimo tudi Španija, pa Nemčija.

Potem pa imate ves sever, kjer jim je (z izjemo Švedske), šolanje na daljavo nekaj povsem normalnega. V Veliki Britaniji imajo celo tak sistem, da so lahko tuji otroci prisotni pri pouku na njihovih šolah, ko potujejo po državi. Pri izobraževanju je torej veliko odvisno od posameznega dela Evrope.

Zelo odvisno, kje potuješ. Čim prideš od sredine Skandinavije navzgor, je to izjemno varen kraj, tudi izjemno povezan. Meni so ti severni narodi všeč, ker so kot skupnost izjemno povezani, tako da je tisto res absolutno varno. Tudi na Poljskem sem se osebno počutila izjemno varno.

Nemčijo po drugi strani mi zelo hitro preskočimo, ker ni varna, tudi v Španiji je že nasploh toliko kriminala, da si ves čas nekako oprezen. Mogoče je tu kampiranje celo bolj varno, kot počitnice v mestih, kjer se težko umakneš uličnim roparjem. V kampu pa si v družbi ljudi, ki pazijo en na drugega.

Pred Španijo smo skoraj dve leti potovali po Skandinaviji, ki nam je bila zelo všeč. Sicer nismo kampirali, ampak smo veliko časa preživeli na enem vodnem območju na Švedskem, ki je polno jezer. S čolničkom smo se vozili med arhipelagi, po otočkih, bilo je res fantastično in vsekakor najlepše poletje do sedaj.

Novo leto smo pričakali v najbolj severnem mestu na Švedskem, Kiruna, ki v bistvu spada že pod Arktiko. Kampirali smo na – 30 stopinjah Celzija ter gledali severni sij - to je bilo fantastično, nepozabna izkušnja. V bistvu že kar malo pogrešamo ta skrajni sever Evrope, od polovice Švedske navzgor, kjer je mir in zelo lepo. Tudi Finska in Norveška sta zelo lepi, spet od polovice navzgor. Na Norveškem so sicer kar nacionalisti, ampak je red, čisto je, mirno, pa lepa narava.

Na Mediteranu sicer nimamo toliko izkušenj, ker nismo prav veliko kampirali, ampak vemo, kje so 'no go' cone. Tja ne greš in tam se ne ustavljaš. Generalno gledano pa se drastično slabša stanje povsod po Evropi, posledično tudi varnost. Tako me tudi ne čudi, da gre politika vse bolj v desno.

Res je vsako leto manj varno in vsako leto si bolj pozoren, kam greš in kaj lahko pričakuješ. Smo že doživeli, da je ostrostrelec hodil po bazenu, tudi videli smo ostrostrelce zunaj, recimo v Franciji in Španiji.

Ampak kampi so načeloma dokaj varen kraj, ker je vseeno neka skupnost, imaš varnostnike in je vse pod kamero. Osebno se mi zdi kampiranje precej bolj varno kot počitnice v hotelu ali apartmaju. V končni fazi pa je nevarno lahko tudi doma, pred domačimi vrati.

Letos smo bili izjemoma 2 meseca v Sloveniji ,od januarja do marca, ker smo imeli avtodom na popravilu in takrat sem si naredila seznam. Ampak načeloma lahko vse osnovne sestavine kupiš v vsaki državi, prav tako lahko vsako stvar nadomestiš s kakšno drugo, zato priporočam čim manj kompliciranja.

Na začetku smo imeli res veliko igrač s sabo, s katerimi se otroka nista veliko igrala, zato smo jih samo prelagali iz enega konca na drugega. Sedaj pa smo z vsakim letom nekoliko bolj minimalistični. Načeloma velja, da imamo s sabo manj igrač, pa jih potem sproti kupimo na poti in so tako tudi spomin na določen kraj. Ker vsake toliko dobita neko novo igračo, se posledično tudi več igrata z njimi.

Na začetku sem jaz s sabo vozila družabne igre, kar je bilo povsem brez veze. Sploh ker imajo denimo na severu Evrope veliko notranjih igralnic, kjer je vse od lego kock do družabnih iger, zato res ni treba veliko voziti s sabo.

Hčerki je sicer najbolj važno, da ima sto in eno oblekico s sabo in te pogosto kupujemo sproti. Pa seveda tudi nekaj igrač, še posebej barbik. Sin pa ima vedno s sabo lego kocke. Drugače pa imamo trenutno s sabo neko posebno izdajo Enke, pa Scrabble v kartah, mini prenosni monopoli se nam ni obnesel, ker so tako majhni koščki, da enostavno ne funkcionira. Večinoma res bolj na poti kaj dobita, namesto da nosimo s sabo.

Ja, v kampu se otroci definitivno hitro zamotijo in ne rabijo telefona. Na poti pa smo se tudi mi na začetku posluževali tablic, da je bil mir. No, sedaj tega ne delamo več. Zdaj morata gledati ven, opazovati okolico, prav tako imata s seboj vedno svoji starosti prilagojene knjižice z nalogami oziroma 'activity book-e'. Sedaj res striktno gledamo, da nista preveč pred zasloni. Če že, je to največkrat za učenje jezikov, pa sin včasih igra Minecraft, ki je očitno neka generacijska stvar. Aja, pa komunikacijo z otroki imata prevajalnik.

Tega je res ogromno. Mi recimo že dolgo ne hodimo več v živalske vrtove. Če želimo videti žival, jo bomo poiskali v naravnem okolju. Tako je bilo osebno srečanje z losi na severu Švedske res posebno doživetje. Tudi volka smo videli v naravi, lisic neskončno mnogo, pa zajčkov, orlov. Na severu Danske je celo nek rezervat, ki ga včasih obiščejo orli s kar 3-5 metrov razpona kril. Eden je priletel, ko smo bili mi tam in se nam je sprehajal med nogami. Izjemna izkušnja je bila tudi opazovati delfine v naravi, opice, papige. Take zadeve z naravo se nam vedno močno vtisnejo v spomin.

Potem pa tudi ta prijateljstva, ki se sklenejo na poti. Nekaj mesecev smo bili v arktičnem krogu, kjer smo nekaj časa kampirali ob nekem jezeru in spoznali Kanadčana, očeta in sina, ki sta prišla potovat po Skandinaviji. In postali prijatelji. V narodnem parku na severu smo spoznali polinezijsko družinico in v živo videli 'Moano', ki smo jo do takrat poznali samo v filmih. To je bila njihova hčerka, ki je nekoliko temnejše polti in na las podobna liku iz risanke. Otroci so se zelo hitro povezali. Oni govorijo francosko, mi ne, pa smo se vse zmenili ter stkali trajno prijateljstvo, kar se mi je zdelo zelo lepo. Sredi narodnega parka so se naši otroci žogali, pekli penice, res nepozabna izkušnja.

Trenutno smo na nekajmesečni poti po Iberskem polotoku. Mi si res vzamemo čas na poti, ker želimo začutiti način življenja, kulturo samo. Čeprav smo si v Evropi vsi relativno blizu, smo si narodi zelo različni, tudi zgodovina tega našega delčka sveta je zelo zanimiva. Čez poletje gremo torej po Iberskem polotoku, potem pa bomo videli, če nas ne bo spet na sever potegnilo. Tudi Normandija nas malo vleče, morda sever Francije, preden se obrnemo čist navzgor. Nimamo pa nič fiksno določeno, šli bomo, kamor nas odnese pot.

Najprej bi svetovala, da preverijo, če jim je kampiranje sploh všeč. Naj investirajo v kakšen samopostavljivi šotor ali dva, pa morda najprej preizkusijo, če jim tak način počitnikovanja sploh ustreza. Če da, se vsekakor splača razmisliti o nakupu prikolice, sploh, ker je najem res drag.

Predvsem pa ne preveč razmišljati, kako in kaj. Ker na kampiranju res ne potrebujete veliko. Ne potrebujete nekih vrhunskih zadev, ki so zelo drage. Nikar ne sledite drugim, še manj trendom. Dovolite, da vas vodi vaša izkušnja in nikar ne skrbite za otroke – oni v takem načinu življenja resnično uživajo!