Zakaj otroci zavračajo novo hrano?

A kot piše net.hr, razlog pogosto ni v tem, kar starši mislijo; rešitev je veliko bolj preprosta, kot se zdi. Otroci niso 'težavni', hrana jim je preprosto neznana. Strokovnjakinja za delovno terapijo, ki že leta dela z otroki, pojasnjuje, da je zavračanje nove hrane povsem običajen del razvoja. Otroci se na nove okuse in teksture odzivajo previdno, ker jih ne poznajo. To ni upor, ampak naravna zaščitna reakcija.

Britanski zdravstveni sistem navaja, da je takšno vedenje normalno, dokler otrok raste, je aktiven in ohranja zdravo telesno težo. Starši pa se kljub temu pogosto ustrašijo, da otrok 'premalo je', zato začnejo pritiskati, kar pa situacijo samo poslabša.

Terapevtka poudarja, da je najpomembnejša navada ta, da je na krožniku ob vsakem obroku vsaj eno novo ali manj poznano živilo. Ne kot obvezna naloga, ampak kot del rutine. Otrok naj hrano vidi, se je dotakne, jo povoha in jo lahko tudi ignorira.

Sama je priznala, da je bila kot otrok zelo izbirčna. Starši so jo silili, naj poskusi nove jedi, a če ji po dveh grižljajih niso bile všeč, jih nikoli več niso ponudili. To je ustvarilo napačen vtis, da hrana, ki je ni takoj sprejela, ni zanjo.

Šele ko je začela delati z otroki, je razumela, da okusi potrebujejo čas. Nekateri otroci potrebujejo tudi več kot dvajset izpostavitev, preden se počutijo dovolj varno, da hrano sploh poskusijo.

V enem od svojih videov je pokazala primer z grozdjem. Otroku ga je ponudila enajst dni zapored. Prve dni ga sploh ni opazil. Ko ga je končno poskusil, ga je izpljunil. A nekaj dni kasneje ga je pojedel in sprejel. To potrjuje, da zavračanje ne pomeni, da otrok hrane ne mara. Pogosto pomeni le, da je še ne pozna.

Če starši ob novi hrani ustvarijo napetost, otrok to hitro poveže z neprijetnim občutkom. Cilj ni, da otrok hrano takoj vzljubi, ampak da se ob njej počuti varno. Ko izgine pritisk, se poveča možnost, da jo bo nekoč sprejel.

Če otrok zavrača skoraj vso hrano, ne glede na to, koliko časa je izpostavljen novim okusom, je lahko v ozadju globlji problem. Potencialni razlogi so:

- senzorne občutljivosti,

- travmatične izkušnje s hrano,

- motnja ARFID (izogibajoča motnja hranjenja).

V takšnih primerih strokovnjaki priporočajo posvet s pediatrom ali terapevtom, ki se ukvarja z otrokovim razvojem in prehranskimi navadami.

Otroci ne zavračajo nove hrane zato, ker bi bili trmasti. Najpogosteje jo zavrnejo, ker jim je neznana. Če je nova hrana redno prisotna na krožniku, brez pritiska in brez dramatiziranja, se otrok postopoma začne počutiti varneje in prej ali slej jo bo pripravljen poskusiti.

Vir: net.hr