Vaš malček noče jesti nič drugega kot juho ali pašteto? Strokovnjaki pojasnjujejo, zakaj je to normalno

Medtem ko odrasli hrepenimo po raznolikosti, se otroci pogosto oklepajo ene same jedi, ki jim nudi občutek udobja in varnosti. In – verjeli ali ne – to je povsem normalno.

Strokovnjaki za otroško prehrano in psihologijo pojasnjujejo, da ponavljanje pri otrocih ni naključno.

Ker se še učijo razumeti svet okoli sebe, iščejo predvidljivost in občutek varnosti. Hrana, ki jo poznajo, ima znan okus, vonj in teksturo – to pa jim prinaša občutek udobja v svetu, ki je zanje še vedno nov in pogosto nepredvidljiv.

"Otroci imajo radi rutino – tudi pri prehrani. Ko najdejo nekaj, kar jim ustreza, želijo ponoviti občutek ugodja in varnosti," pojasnjuje otroška psihologinja dr. Susan Albers.

Z drugimi besedami: pašteta vsak dan ni le hrana, temveč majhen košček nadzora in stabilnosti v otrokovem dnevu. Ko vedo, kaj jih čaka za kosilo, se počutijo mirneje in varneje.

Okoli tretjega leta starosti številni otroci vstopijo v fazo, imenovano neofobija – to je strah pred novo hrano.

Otrok začne zavračati jedi, ki jih ne pozna, ali celo tiste, ki jih je še včeraj jedel z veseljem. To vedenje je razvojno povsem normalno in ima celo evolucijski smisel.

Kot pojasnjuje Harvard Health, je bil v preteklosti ta odziv koristen, saj so se otroci tako naučili izogibati neznanim in morebiti nevarnim živilom. Danes pa se ta mehanizem kaže v otrokovem oklevanju pred poskušanjem novih okusov.

Zato ni nenavadno, če starši pravijo: Včeraj je oboževal bučke, danes jih noče niti videti. To ni trma, ampak naravna razvojna faza, ki običajno sčasoma mine.

Odrasli imamo do hrane povsem drugačen odnos kot otroci. Naši možgani iščejo stimulacijo in raznolikost, kar strokovnjaki imenujejo sensory-specific satiety – občutkovno specifična sitost.

To pomeni, da nam okus ene jedi po določenem času postane manj zanimiv, zato si zaželimo nekaj novega.

Otroci tega mehanizma še nimajo popolnoma razvitega. Njihovi možgani se osredotočajo predvsem na poznane občutke zadovoljstva, ne na iskanje novih okusov. Prav zato lahko iste testenine jedo vsak dan – in pri tem uživajo, kot bi jih jedli prvič.

Pomembno je, da starši ostanejo mirni in razumevajoči. Kratkotrajno obdobje, ko otrok zahteva le eno vrsto hrane, običajno ni znak prehranske težave, temveč faza, ki jo bo sčasoma prerasel.

Strokovnjaki svetujejo naslednje korake:

- Ne paničarite. Če otrok sicer je raznoliko, lepo raste in je aktiven, faza ponavljanja ni zaskrbljujoča.

- Ponujajte, ne silite. Ob najljubši jedi mu brez pritiska ponudite tudi druge možnosti. Naj ima občutek izbire – prisila pogosto povzroči odpor.

- Uvajajte majhne spremembe. Če ima rad juho, poskusite spremeniti obliko testenin, dodajte drugo zelenjavo ali jo postrezite v drugačni skodelici. S tem postopno širite njegov jedilnik.

- Pohvalite pogum, ne količino. Namesto da otroka silite, da poje več, ga pohvalite, ko poskusi nekaj novega. Tako krepite pozitiven odnos do hrane.

- Bodite zgled. Otroci posnemajo odrasle. Če vidijo, da vi z veseljem okušate nove jedi, bodo tudi sami bolj odprti za raziskovanje okusov.

Pri majhnih otrocih je hrana pogosto povezana s čustvi, ne le z lakoto. Znane jedi jih pomirjajo, še posebej v obdobjih sprememb – na primer ob začetku vrtca, selitvi ali prihodu novega družinskega člana.

Pomembno je, da otroku omogočimo občutek varnosti in nadzora, vendar pri tem pazimo, da hrana ne postane njegov edini vir tolažbe.

Če otrok vztrajno zavrača večino živil, izgublja težo ali kaže znake prehranske stiske (npr. močno joka ob pogledu na novo hrano), se je smiselno posvetovati s pediatrom ali otroškim nutricionistom.

V večini primerov pa gre res le za fazo, ki mine sama od sebe.

Faza, v kateri otrok vztraja pri eni sami hrani, ni znak razvajenosti ali trme, temveč del normalnega razvoja.

Z razumevanjem, potrpežljivostjo in pozitivnim zgledom bo otrok postopoma premagal strah pred novimi okusi in razvil zdravo, radovedno prehransko navado.

Na koncu bo nekoč tudi sam rekel: Ne morem več videti paštete!

Vir: Story.hr