Kako se nam tekom življenja spreminja okus

Novorojenčki, dojenčki in majhni otroci imajo več brbončic. Okuse čutijo intenzivnejše. Občutljivi so na grenak okus, prav tako težje sprejmejo kisle okuse. Gre za evolucijski mehanizem – v naravi je grenkega okusa praviloma strupena hrana, kislega pa pokvarjena. Zelo pa so v tej starosti dovzetni za sladke okuse, tudi materino mleko npr. je veliko bolj sladko, kot je kravje mleko. Tudi ta preferenca je zelo naravna in posledica evolucije. Dojenček in majhen otrok sta namreč v intenzivni fazi rasti in za rast ter razvoj je potrebna energija, sladkor pa predstavlja vir hitre in dobre energije. Narava je torej poskrbela, da se zna dojenček zaščititi in v svoj organizem vnesti tisto, kar potrebuje ter obenem zavrača (potencialne) nevarnosti. Mi pa seveda želimo ta naravni mehanizem prelisičiti in mu ponuditi tudi hrano drugih okusov, sploh ker vemo, da grenčica v brokoliju ni strupena, kisla malina pa ne pokvarjena. Z ustreznimi kombinacijami živil se lahko ta dva intenzivna okusa zakrije oz. umili, a vseeno za zakrivanje ne uporabimo preveč intenzivne sladkobe npr. otroku ne dodajajmo namiznega sladkorja oz. s sladkorno raztopino ne mažimo dude ali cuclja. Raje skombinirajmo naravne okuse npr. kuhanega korenčka ali banane.

Ko otrok odrašča, se okus še naprej razvija. Otroci so praviloma zelo previdni do novih okusov in se jim raje izogibajo. Še posebej se izogibajo okusom, ki jih ne sprejme njihova bližja okolica oz. osebe, ki jih opazuje npr. starši, sorojenci, prijatelji. Velikokrat otrok npr. doma je zelo raznoliko hrano, ko pa pride v vrtec, začne določeno hrano zavračati, saj jo zavračajo drugi otroci v vrtcu. Bodimo vztrajni in bodimo vzgled ter otroku ponujajmo kar se da široko paleto različnih okusov še naprej.

Otroci z okusom pogosto povezujejo tudi druga čutila npr. vonj ali tudi izgled. Otrok npr. pogosto okus hrane opiše drugače, kot bi od njega pričakovali, bučna juha npr. je oranžnega okusa. Tudi tu svoj delček odigra evolucija. Strupi v naravi so praviloma zelo močnih, intenzivnih barv in oranžna ali močno rdeča hrana ni nujno tista, ki jo bi v naravi najprej izbrali. A tu imamo vseeno v rokavu asa tudi mi – otroku take intenzivne barve povežimo npr. z bombončki. Ješ torej oranžen bombonček, poskusi še oranžno bučo. Tudi sicer okus zelenjave lahko zelo spremenimo z uporabo začimb, otroka torej spodbujajmo k vsakokratnemu pokušanju hrane, ker ni nujno, da bodo zavrnjeni vsi okusi. Morda pa s pravo kombinacijo začimb (in kasneje soli) le pridemo do takega, ki ga bo sprejel, včasih pa je ključ do uspeh že v tem, da določeno hrano ponudimo npr. surovo, namesto kuhane ali obratno. Ni namreč vedno okus tisti, ki ga otrok zavrne, lahko je to konsistenca hrane oz. občutek hrane v ustih. 

Redno izpostavljanje različnim okusom, različnim konsistencam in oblikam hrane je ključno. Raziskave kažejo, da okus sprejmemo po nekje 15 ali več izpostavljanjih, veliko staršev pa odneha po treh, štirih izpostavljanjih. Veliko vlogo pri oblikovanju preferenc okusa tako odigra vzgoja, vztrajanje in prehranske navade, ki jih otrok dobi doma.

Bolj, kot odraščamo, bolj se brbončice stabilizirajo. V odraslosti je okus praviloma stabilen, a lahko se razvije toleranca na določene okuse, slabše praviloma okušajo tudi kadilci, okus se lahko začasno ali trajno spremeni ob določenih boleznih, zdravljenjih ali hormonskih spremembah (npr. med nosečnostjo). Določenih intenzivnih okusov se navadimo npr. močnega okusa sladkega, ki ga lahko dobimo z uporabo sladil, zelo močno začinjene hrane, zelo močno slane hrane in do njih razvijemo toleranco. Če želimo to spremeniti, se nam bo prehod na manj intenzivne okuse morda zdel dolgočasen ali celo nemogoč. Okus tako raje spreminjajmo postopno, da se privadimo na manj intenzivne okuse npr. za sol in sladkor običajno potrebujemo nekaj tednov postopnega zmanjševanja in telo bo začelo zaznavati tudi naravno sladkobo ter ostale naravne okuse živil, ki sta jih prej zakrivala slanost ali sladkost.

S staranjem se zmanjša tako občutljivost, kot tudi samo število brbončic. Starejši so tako manj občutljivi na okuse in dodajajo več in več predvsem soli, da hrano še lahko okušajo. To ni dobra rešitev, saj preveč soli škodi. Raje torej okus dodajajmo z uporabo začimb in zelišč, hrano res dobro prežvečimo, da se molekule sprostijo v ustih, prepojijo s slino in razvijejo svoj značilen vonj in okus.

Ne glede na to, v katerem življenjskem obdobju smo, je potrebno vedeti, da okus hrani prinašajo molekule, Nekatere so topne v vodi, druge v maščobi, v vsakem primeru pa jih je potrebno sprostiti iz živila in ko hrano pripravljamo imejmo to pred očmi. Da se okus razvije, hrano nasekljajmo – ali že v procesu priprave ali potem s svojimi zobmi, premešajmo z vodo (ponovno ali v procesu priprave ali s svojo slino), dodajmo obrokom nekaj zdrave maščobe, da se lahko okusi sploh razvijejo in nam omogočijo, da v njih uživamo. Hranimo se torej čuječe in počasi in tako od okusov potegnimo kar največ. In še zadnja pika na i počasnega hranjenja – z zaznavanjem različnih okusov in vonjav bomo telo zadovoljili širše in tudi občutek sitosti bo tako daljši.