Nastopil je dan, ko bova s partnerjem spoznala najino pikico. Da, deklica bo. Želela sva vedeti za spol in na nuhalni svetlini so nama povedali, naj izbereva ime za deklico. Neizmerno veselje in naslednje dni sledi pregovarjanje o imenu. Sledil je standardni pregled sladkorja v krvi in že prva ovira – nosečniški diabetes. Dneve in dneve sem premišljevala o hrani oziroma o tem, kaj in koliko smem pojesti, da bi moja pikica na svet prišla zdrava. Vsak dan sem se petkrat piknila v prst in upala, da številka na zaslonu ne bo višja od 5,3.
Nova ovira. Umrla je teta in tisti večer po pogrebu pristanem v porodnišnici. Predčasni popadki v 31. tednu. S solzami v očeh upam, da to noč še ne bom rodila, saj moja pikica še nima razvitih pljuč. Noč k sreči mine mirno in po tednu dni grem domov. Hodim na preglede, se pikam in razmišljam o hrani.
Tretji šok! Na ultrazvoku ginekolog ugotovi, da moja pikica ne raste. Ponovni pregledi in diagnoza – UIGR, zastoj rasti ploda. V 34. tednu me spet sprejmejo v porodnišnico na oddelek. Tam sem v sobi z žensko, ki je ravno izgubila otroka. Občutek žalosti, jeze in nemoči je neznanski. Kaj sem naredila narobe? Zakaj jaz?
Popoldne. V trebuhu me nekaj boli in bolečina se iz ure v uro stopnjuje. Pregleda me zdravnica. Očitno gre za popadke in odpeljejo me na porodni oddelek. Tu se začne zadnji del moje porodne zgodbe. Po vseh standardnih postopkih ležim na porodni postelji s popadki. Partnerja še ne pokličejo, ker še nisem dovolj napredovala. Popadki so srednje boleči, spati ne morem. In tako celo noč. Ob 8. uri zjutraj pregled in končno odločitev zdravnika, da lahko rodim.
Presrečna pokličem partnerja: "Začelo se bo." Ob 12.20 smo zaslišali jok, ki mi je v trenutku iz spomina izbrisal vse skrbi in bolečine v zadnjih mesecih. To je bil zame najlepši dan, saj sem v rokah držala najlepše bitje, ki mi še danes polepša vsak dan in z nasmehom vsaj za trenutek izbriše skrbi.
Mislim, da je na mestu tudi zahvala vsem, ki so pri moji porodni zgodbi sodelovali – strokovnim delavcem, posebno mojemu ginekologu in pa seveda parterju, ki me ves čas podpira. Hvala.
*Fotografija je simbolična.
