Tragedija zaznamovala Zoranovo življenje

Novice 64

16. 10. 2012 15.24

Zoran Prodanović iz šova Gostilna išče šefa je v šovu deloval precej trmasto. Preveč rad je poudarjal, kako zelo izkušen in dober je v kuhinji, zato se je nekaterim tekmovalcem in gledalcem kar malo zameril.

Zoran je v življenju doživel že marsikaj. Najtežja preizkušnja je bila, ko je izgubil otroka. FOTO: POP TV

V resnici pa ima Zoran zelo mehko srce. Rad ima otroke. Naravnost obožuje jih, še posebej po težki življenjski preizkušnji, ko ste z ženo v pozni nosečnosti izgubila otroka. Ja, Zokiju v mladosti ni bilo ravno postlano z rožicami, zato ni čudno, da je včasih zelo trmast in svojeglav. Najstarejši tekmovalec šova nam je zaupal svojo življenjsko zgodbo!

Kakšno je bilo vaše otroštvo?

Uf, moje otroštvo je bilo kar razgibano. Kot otrok sem živel na vasi. Do šole sem imel zelo daleč, nekje šest kilometrov v eno smer, ki sem jih vsak dan prehodil. Bil sem zelo strogo vzgojen. Moja starša sta bila zelo ostra do mene. Pri štirinajstih letih sem se po končani osnovni šoli odpravil v Slovenijo. Najprej sem živel pri enem bratrancu, kasneje me je k sebi vzel en gospod iz Kopra, ki me je nudil streho nad glavo in iz mene naredil pridnega delavca. Tudi on je bil do mene kar zahteven, včasih še celo bolj kot šef v kuhinji. Z njegovo pomočjo sem se izoblikoval v zrelega in marljivega človeka, za kar sem mu hvaležen.

Torej ste bili poslušen otrok. So vas posebej učili spoštljivosti do starejših?

Jaz sem bil tako vzgojen, da starejši osebi odstopim sedež na avtobusu, jim pomagam čez cesto, če to potrebujejo. Vesel sem, da sem tega naučil tudi svoja sinova, medtem ko sem v šovu začutil ravno nasprotno. Ne vem, če me je to zmotilo, me je pa razočaralo. V šovu so več ali manj otroci, ne vsi, v večini pa, ki jih doma očitno niso naučili bontona.

Kaj vam pomeni družina?

Družina mi pomeni prav vse. Več kot lastno življenje. Raje ne živim, kot da družina trpi.

Kaj bi zase rekli, kakšen ste kot oče?

Na svoje otroke nisem prenesel vzgoje, ki sem jo bil sam deležen. Ker smo bili sprva bolj revni in smo si težko kaj privoščili, sem moral ogromno stvari postoriti sam. Delal sem po 13, celo 14 ur na dan, medtem ko je žena doma skrbela za otroka. Zelo lepo ju je vzgojila, to lahko rečem.

Kako to, da je med otrokoma tako velika starostna razlika?

Do tako velike starostne razlike je pripeljalo kup okoliščin, ki smo jim bili priča v devetdesetih letih. Leta 1986 se nama je rodil prvi sin Alen. Potem je na Balkanu začela divjati vojna. Naši sorodniki so se po pomoč zatekli k nam. Ko so se zadeve malo umirile in smo na novo zaživeli, se nama je z ženo dogodilo nekaj tragičnega. Med drugo nosečnostjo sva že čisto proti koncu izgubila otroka. Kar je poleg ženinega telesnega okrevanja za seboj potegnilo še psihično stisko. Žena se je namreč kar nekaj časa borila s poporodno depresijo. Ves čas sem ji stal ob strani in držal našo družino skupaj. Čez čas se nama je nasmehnila nova sreča, rodil se nama je drugi sin Rene.

Po kakšne nasvete se sinova obrneta na vas?

Iskreno povedano, je mama tista, ki ji vse povesta. Mama je le mama. Starejši sin ima trenutno še nekaj ljubezenskih težav. Je pač v letih, ko se nekateri že odločajo za družino, spet drugim pa se niti ne mudi. Tako da mi zaupa svoje težave, če mi pa že hoče kaj prikriti, pa tako ali tako sam ugotovim, da je nekaj narobe, ker ga zelo dobro poznam in takoj opazim spremembo.