Skoraj leto dni se že lovimo z ukrepi, novimi pravili, medsebojno razdaljo. Menite, da bo vse to vplivalo na otroke, na njihovo interakcijo z drugimi, na duševni razvoj, socializacijo, igro?
Poskusimo obrazložiti takole. Ko naredimo analizo – eni otroci so odraščali v zaporu, drugi v Auschwitzu, v zakloniščih, v Stalingradu – ugotovimo, da so rezultati izkušenj vseh teh dramatičnih in tragičnih situacij zelo podobni. Ključna ugotovitev je, da je vse močno odvisno od staršev, ker je otrok, star leto, dve, pa tudi pet, zelo odvisen od tega, kako starši doživljajo situacijo. Če starši situacijo doživaljajo realno in so sposobni otroka potolažiti ter pomiriti, omiliti strah in anksioznost, obstaja velika možnost, da otrok po tej situaciji ne bo prizadet. In obratno – če starši reagirajo panično in anksiozno, obstaja velika možnost, da bo otrokov svet razpadel.
Spomnim se, da je bila moja Andreja v času zadnje vojne v zaklonišču. Takrat so Dubrovnik bombardirali in naša hiša je bila dvakrat zadeta. Ko je že odrasla, je večkrat vprašala mamo: "Kako si takrat vedela, da bo vse v redu?" In odgovor je bil: "Tega seveda nisem vedela, ampak sem te hotela pomiriti, nate sem hotela učinkovati pomirjujoče." To, kaj bo otrok shranil v spomin, še posebej v čustveni spomin – ne pozabite, da hitro pozabimo, kaj se je dogajalo, skoraj nikoli pa ne pozabimo, kako smo se pred tem počutili – je v strogi korelaciji s tem, kako starši definirajo realnost, kako se obnašajo, kako se počutijo. Odrasli, realni starši lahko vplivajo na to, da otrok doživi situacijo na način: "Ja, nevšečnosti so resda bile, ampak je bilo tudi lepo. Usedli smo se in se igrali, se pogovarjali in brali." Na drugi strani pa boste imeli hudo poškodovane otroke, ki so v stiski. Starši ne govorijo med seboj, se ignorirajo, sami ste lahko opazili, kako narašča družinsko nasilje. V Evropi so v porastu pedofilija in posilstva otrok – trendi, ki govorijo o tem, da del populacije reagira destruktivno, agresivno-posesivno in dominantno. To so zaskrbljujoče zgodbe. Zato bi poudaril, da je treba izjemno previdno ravnati z otroki. Previdno pri definiranju situacije, previdno z reakcijami, previdno s tem, kako se obnašate, še posebej takrat, ko je situacija alarmantno dramatična.
Druga zgodba pa je, kako bo vse to vplivalo na socializacijo otrok. Definitivno bo vplivalo, to sploh ni vprašanje. Otroci niso več v skupinah, niso več z vzgojitelji, učitelji, niso v šolah ... Izolacijo bodo verjetno doživeli na svoj način, vendar pa je treba upoštevati, da je generacija YZ (zdaj počasi prihajajo že generacije indigo) bolj navajena socializacije preko tablice in računalniškega zaslona – precej bolj, kot je bila tega navajena moja generacija. Med nami še vedno velja prepričanje, da je to nekaj nenaravnega, otroci pa to doživljajo kot nekaj povsem običajnega. Pogovarjajo se, se smejijo, skupaj gledajo posnetke, skupaj se igrajo, tako da ostaja vprašanje, ali bodo zaradi izolacije prišli iz tega poškodovani ali ne.
Če se naveževa na nasilje v družinah – nevladne organizacije poročajo o vse večji stiski žensk in otrok v nasilnih okoljih. Nasilje in duševne stiske naj bi se namreč znatno povečali. Na kakšen način se je možno zaščititi pred nasilnikom, obstajajo kakšni varnostni predlogi?
Tu bi opozoril na stari slovanski rek: 'Kdo je heroj? Pravi heroj ni tisti, ki zaščiti sebe pred drugimi, ampak tisti, ki zaščiti druge pred seboj.' In kako sedaj tiste, ki so nagnjeni k nasilju, izbruhom, nasilnim reakcijam, spraviti v socializirani red? To je najhujša nočna mora socialnih delavcev, psihiatrov, psihologov. Kako zaščititi otroka pred tako osebo? Ne pozabite, eni otroci se vračajo iz šole in vrtca domov, tam pa jih čaka zapor, norišnica, vojaško zavetišče in podobno. Kako se pred tem zavarovati? Otrok je bil prej nekaj časa med prijatelji, nekaj časa s teto, nekaj časa z učiteljem, zdaj pa so 24 ur na dan s predatorji. Mrhovinarji, ki bodo ta čas uporabili za destruktivno bolne namene, da bodo do otroka nasilni, da bodo do otroka pedofilni.
Sam sem bil vedno pristaš tega, da je v primeru življenja s predatorji in mrhovinarji najboljše zapustiti prizorišče. To pa zna biti zelo težko za tiste osebe, ki nimajo finančnih virov, da bi se osamosvojile. Ampak upanje, da se bo takšna oseba spremenila, da se bo predator spremenil v angela, se je v praksi pokazalo za prazno. In to je staro pravilo; marsikdo v partnerstvu koga enkrat udari, to se zgodi marsikateremu normalnemu človeku. Če te udari drugič, pa je čas, da zapustiš prizorišče, ker te bo zagotovo premlatil še tretjič, četrtič, petič ... Žal eni živijo v takšnih razmerah, za otroka pa to pomeni tragedijo za naslednjih deset do dvajset let.
In to so zgodbe, ki potrjujejo, da vsi izhajamo iz lastnih referenčnih okvirjev. Kako sami doživljamo nasilje? Moj prijatelj bi rekel, če se izrazim nekoliko drastično: 'Normalno žensko lahko udariš samo enkrat. Drugič je ne boš videl nikoli več.' Žal imate tako ženske kot moške, ki so redno tepeni, redno posiljeni, in na to rečejo: 'Ja, kaj hočeš, usoda'. Za ene je to dokaz ljubezni. Tako da v tem primeru ni pametnega nasveta. Ko srečaš takšno osebo, je odnos z njo ali z njim najpametneje prekiniti že v naslednji minuti. Če pa se že znajdeš v tem okolju, potem se gremo igro vlog, iščemo preganjalce in nastane tako imenovan Karpmanov dramski trikotnik – vpletejo se socialne službe, kriminalisti, psihologi ... Vse skupaj pa postane začaran krog.

Kakšne so posledice za otroka, ki odrašča v takšnem okolju? Gre za dve skrajnosti – lahko prevzame lastnosti nasilnika, lahko pa gre v popolnoma drugo smer, kajne?
Otrok ni rekorder ali snemalnik – posname marsikaj, ampak kot ste sami povedali – lahko se zgodi postopek 'izreži-prilepi' in možnost, da predator vzgoji predatorja, je zelo visoka. Ampak eni otroci se v odrasli dobi spremenijo v antipredatorje. Poznam kar nekaj zelo znanih borcev in bork za človekove pravice, ljudi, ki so ustanavljali tovrstne skupine in prihajajo iz takšnih družin. Temu se reče, da so izbrali zgodbo, ki je obratna od tiste 'izreži-prilepi'. Ljudje se lahko torej vedejo po skriptu, po scenariju, ali pa po 'antiskriptu'. Enkrat so prišli do spoznanja, da oni tako nočejo živeti, da takšne usode ne želijo predati svojim otrokom, in se prelevijo v borce oz. borke za človekove pravice. Žal pa statistika pravi, da bistveno večkrat pride do zgodbe 'izreži-prilepi'.
Ali se tovrsten odnos potem s sina prenese tudi na mater?
Pogosto se ta odnos prenaša dalje. Vsi trije so v trikotniku, oba starša in otrok. Tako mož kot žena, mama, oče in otrok. Vsi se nahajajo v trikotniku. Ključno pa je to, da se eni sploh ne zavedajo, kaj se dogaja. Vedno imate tri skupine staršev. Eni se sploh ne zavedajo, kaj se dogaja. Eni se zavedajo, kaj se dogaja, vendar ne naredijo ničesar, da bi kaj spremenili. Tretji pa točno vedo, kaj se dogaja, in redno skrbijo, da se stvari konstruktivno odvijajo dalje. Žal je v zadnji skupini staršev po statistiki zgolj 7 odstotkov ljudi. Ogromno ljudi pa se sploh ne zaveda, kaj se dogaja, ampak enostavno rečejo, da kronično trpijo, da imajo kronično slabe partnerske odnose, da kronično ignorirajo drug drugega, da se pojavlja kronično nasilje ... Najhujše, pa je to, da oseba, ki izvaja nasilje, to upravičuje z besedami, da je takšna njegova narava, karakter, temperament, žal tudi del identitete. Poznam kulture, v katerih je treba biti nasilen, sicer te hitro izobčijo, saj naj bi s tem izkazoval »globino ljubezni«, s tem naj bi izražal globino moškosti ali ženskosti. Kar je nam nagnusno, je v enih kulturah normalno. Ravno včeraj sem prebral članek, ob katerem sem se zgrozil, in sicer sem prebral podatek, da se trenutno v Evropi na dve minuti odvije eno posilstvo. Tega v Evropi prej ni bilo. Prej smo imeli v Indiji grozljivko, da imajo 1 posilstvo na dvajset minut. Se pravi, da trenutna situacija zelo ustreza predatorjem. Ustreza jim, ker imajo 24-urni nadzor in lahko izvajajo svoje notranje tragedije in žal so pogosto njihova tarča partnerji in otroci.
Vse več pritiska je tudi na ramenih staršev. Delo od doma, zaprtje vrtcev, odpuščanja in finančne stiske. Kako prebroditi takšne čase s čim manj stresa, histerije, nervoze in strahu? Kaj je tisto, kar drži družino skupaj? Kakšen je recept za zdrave družinske odnose?
Nismo vsi prestrašeni. Eni so. Eni so panični, zaskrbljeni, zgroženi, anksiozni. Ne pozabite pa, da so eni tudi veseli. Eni sedijo doma in se jim zdi situacija čisto v redu. Ni situacije, ki bi pri vseh ljudeh povzročila enak čustveni odziv. Če gledamo statistiko, lahko rečemo, da je velika večina ljudi prestrašenih, zaskrbljenih ali anksioznih – odvisno od tega, ali se ukvarjajo s trenutno ali z bodočo situacijo. Če se ukvarjajo s trenutno, potem gre lahko za strah, paniko ali grozo. Veliko ljudi pa je trenutno jeznih, žal jih je precej tudi sovražnih. Ko razmišljamo o prihodnji situaciji, pa se pojavita anksioznost in zaskrbljenost. Ta je zelo upravičena, saj se nahajamo v takšnem in drugačnem okolju, ki lahko ogroža tako naše zdravje kot tudi odnose. Kako se pred tem zaščititi? Ljudem svetujem socialno veščino, ki se imenuje 'korajža'. V psihiatriji nimamo dokaza, da je pogum čustvo. Imamo pa dokaze, da je pogum socialna veščina, da lahko takrat, ko smo prestrašeni, še vedno delujemo pomirjujoče. Lahko delujemo tolažilno, še posebej na svojega 'mladiča', za katerega točno vemo, da brez nas v prvem letu starosti sploh ne more preživeti in da nas do četrtega leta krvavo potrebuje. Zakaj? Ker mu pomagamo, da nariše zemljevid sveta, v katerem živi.
In ta njegov ali njen zemljevid je lahko dramatičen, tragičen, komičen ... Jaz pa bi si želel, da od mene prejme predvsem realen zemljevid, na katerem so tako nevšečnosti kot tudi pozitivne stvari. Ljubezen. Intima. In temu rečemo odrasla konsistentna oseba, ki na podlagi realnosti vzgaja svojega otroka. Poznam kar nekaj staršev, ki to uspešno počnejo. Žal enim ne uspeva in so izgubili kompas, to kar se jim trenutno dogaja, pa prenašajo na svoje otroke. Najhujše za otroka je, ko doživi, da starši nimajo kontrole nad realnostjo, saj to zanj pomeni, da se dogaja katastrofa. Dokler otrok prejema signale, da starši nadzirajo realnost ali lahko vplivajo na potek dogodkov, je pomirjen. Imamo namreč pisne dokaze, da je bil pri otrocih, ki so odraščali v Auschwitzu ali obleganem Sarajevu ali Stalingradu, ključen dejavnik to, kako so starši definirali realnost. To smo lahko videli tudi takrat, ko smo imeli izkušnje z begunci iz Bosne, ki so jih preselili na varno v Nemčijo, a brez staršev, in so kazali višjo stopnjo travme kot tisti, ki so ostali v Sarajevu skupaj s starši. Starši so namreč ključni za otrokovo doživljanje realnosti.
Malo dramatično bom rekel, da se ne zavedamo dovolj, da smo za svoje otroke bogovi in boginje. Ne zato, ker bi bili močni, temveč zato, ker otroci z našo pomočjo definirajo zemljevid življenja. Na tem zemljevidu imajo na koncu zapisana tri ključna območja, in sicer kdo so (identiteta), kdo so drugi (prepoznavanje drugih) in kakšen je ta svet, v katerem živimo. In ravno v tem tiči problem – da imate pogosto umirjene, realne otroke, ki živijo v obupnih razmerah, kot je območje centralne Afrike in del Azije, na drugi strani pa imate popolnoma razsute otroke, ki živijo na Beverly Hillsu. In obratno, seveda – ni pravil. Je pa to vsekakor večinoma odvisno od staršev. In na tem mestu je morda na mestu opozorilo staršem, da nevroznanost in pedopsihiatrija pravita, da se generalno gledano vzgoja konča, ko je otrok star 3,5 do 4 leta. Vemo, da se takrat dejansko ne zaključi, ampak do te starosti imajo otroci že zarisan zemljevid, s pomočjo katerega se bo otrok znašel v življenju in se zavedal, kje je doma.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV