Kako komentirate stisko najstnikov – v njihovih letih policijske ure, omejeni izhodi, prehodi v občine in regije, prepoved druženj in praznovanj. Kako se pogovoriti z njimi, jih spodbujati in jim osvetliti prihodnost?
Problem je, ker v Evropi trenutno zelo narašča sociopatija. Če jo pravilno definiramo: sociopatu ali sociopatki je popolnoma vseeno, kako se drugi počutijo. Na to temo imamo ogromno težav, ljudje so individualizirani, poskušajo delovati avtonomno, od življenja poskušajo pridobiti le tisto, kar jim ustreza ... Na to temo bodo imeli starši, ki imajo tovrsten pristop v življenju, lahko bi rekli malo po domače 'klinc gleda druge, poskrbi samo zase', s takimi najstniki trenutno velike težave. Ker namen vzgoje je prvotno socializacija otroka. Predpogoj, da lahko rečeš, da je tvoj otrok socializiran, je, da ugotoviš, koliko je njemu ali njej pomembno, kako se drugi počutijo.
Ker uporništvo ni predpogoj. Pubertetniki so namreč uporniški iz več razlogov. Na ta način dokazujejo lastno pomembnost in lastno identiteto, kar pa ne pomeni, da bodo zaradi tega postali destruktivni ali škodljivi drugim. Na tej točki bi želel poudariti, zakaj mi to počnemo, zakaj upoštevamo predpise in ukrepe – ne zaradi tega, ker je tako rekel Janša ali Kacin, temveč zato, ker nas skrbi, kako so drugi v Sloveniji ali v Evropi. Jaz to vedno postavljam k temelju socializacije – nam in tej družini je pomembno, kako se drugi počutijo in zaradi tega boš žal 18. ali 15. rojstni dan praznoval prek Skypa, v najožjem krogu družine, poskusili se bomo družiti s pomočjo tehnologije, ampak mu to pojasnimo na način, da razume, da to vse ni usmerjeno proti njemu ali njej, temveč je zaradi nas vseh. Drugega recepta ne vidim, vse drugo je prisila.
Tu se bo verjetno pojavilo veliko kreganja, dokazovanja in tako naprej. Navsezadnje pa osemnajstletnike razumem. Za razliko od vas sem odraščal v sistemu, ki mi je ponujal varnost. Varnost pomeni, da je vojna končana, zmagali smo, pred teboj je bleščeča prihodnost, čaka te plača, nekoč te čaka pokojnina. Jaz sem odraščal v takem okolju in ponavadi, ko se moja generacija začne pritoževati nad starimi dobrimi časi, najprej reče 'mir'. Poglejte, kako otroci odraščajo, poglejte medije. Vsak dan padejo tri vlade, začnejo se dve vojni in tri epidemije, zdaj imamo svinjsko kugo in covid-19. Otrok doživlja svet kot zelo nevaren in nepredvidljiv, saj nikoli ne veš, kaj bo jutri. In enostavno so postali nepotrpežljivi. In če mu rečeš 'OK, počakaj', zavpije nazaj 'Zakaj bi čakal? Sploh ne vem, če obstaja ta jutri ...', saj vseskozi poslušajo o tem, da planet propada, da se vreme spreminja in vse skupaj je postalo tako nestanovitno, tako negotovo, da imajo pubertetniki precej močen argument: 'Pustite me, da v miru preživim svojo mladost.' In posledično se z njimi težko pogovorimo o trenutni situaciji, saj jih vseskozi bombardiramo z vseh strani, da je prihodnost zelo, zelo negotova. Da ne vedo, kaj bo še iz tega. Zdaj jim grozimo s krizo, zdaj z ekonomsko krizo, neprestano prejemajo samo grožnje. Moja generacija tega ni imela. Mi smo živeli in šele zdaj to spoznali – v lažni sliki. Slika je bila lažna. Tudi takrat so bile tako krize kot tudi spremembe, vendar mi tega takrat nismo vedeli. Zakaj? Ker so se mediji ukvarjali s čim drugim. Zato mislim, da bomo posledice vsega tega stanja čutili čez nekih deset do petnajst let, ko bodo ti naši malčki palčki enkrat postali zdravniki, sestre, negovalci, ekonomisti, direktorji ... Mislim, da bo takrat prišlo do zelo močnih razcepov med generacijami.
Vprašajte osemnajstletnika, kaj misli o pokojninah. In pridobili boste zanimiv odziv. Pri meni je pokojnina prišla skupaj z ostalo 'serijsko opremo'. Ja, je treba delati, da lahko naši upokojenci živijo. Pred dnevi smo lahko videli intervjuje mladih v Avstriji in Franciji, ki so na to vprašanje odmahnili z roko, češ: 'Še sam ne vem, koliko časa bom živel!'. To me zelo skrbi, da smo naredili generacijo, ki odrašča v precej paranoičnem svetu.
Kaj pa tisti mladi, ki razmišljajo, da glede na situacijo ni pametno ustvarjati družine – češ, na kakšen svet bodo pripeljali otroka. Vse več parov za nedoločen čas odlaša z zanositvijo. Imate kakšno sporočilo zanje, morda kakšno spodbudno besedo?
Najprej naj poudarim, da je ta izjava, ki ste jo uporabili, stara nekje 2000 let. Vedno je določeno število staršev že v starem Egiptu, Rimu, Grčiji, Srednjem veku, 16. stoletju, ugotovilo, da ne želijo spraviti otroka v 'ta pekel'. Tako kot midva živiva danes, bi lahko rekel, da se nahajava v paradižu vseh paradižev, v primerjavi s 16. stoletjem, 14. stoletjem, v primerjavi z letom 1918, ko nas je zaradi španske gripe umrlo sto milijonov, pa tega ne vemo, ker nimamo primerjave. Mi smo odraščali v svetu kakovosti. Na tej podlagi smo vzgajali svoje 'mladiče', ki so se na podlagi tega naučili zadovoljevati svoje želje. Za potrebe pa je bilo že poskrbljeno. Kako se znajti v vsem tem in glede prenašanja dobrega na dobro naprej, imate zapisano v vseh treh svetih knjigah, Tori, Koranu in Bibliji, v katerih piše, da dokler je na svetu vsaj deset dobrih ljudi, svet ne bo propadel. In to je nekakšno povabilo: 'dajmo prenesti to dobro, kar imamo v sebi, na svoje otroke'.

"Tako se spreminja svet. Da dobri ljudje vzgajajo svoje otroke prav." To je misel iz ene izmed televizijskih serij, ki se mi je vtisnila globoko v srce. Se strinjate s to tezo? Več dobrih, toplih staršev – več dobrega sveta?
S tem se zelo strinjam. Veste, kaj mene najbolj boli? Na tej točki bom nekoliko pragmatično zdravniški – nekoliko biološki. Srce me boli, ko vidim, kako propada vrhunski biološki material. Vidiš dva, ki sta top tako psihološko kot tudi socialno in intelektualno, vendar enostavno nočeta spraviti otroka 'v ta pekel', na drugi strani pa je reprodukcija velika, nas je trenutno ogromno, kmalu nas bo osem, devet milijard, žal pa nam propada vrhunski biološki material, ker sta dve dobri osebi ugotovili, da na takšen svet ne želita spraviti svojega potomca. Na to lahko odgovorim samo s 'škoda'. Škoda biologije, škoda genov, škoda vsega dobrega, ki ga imamo v sebi in ga ne želimo dati naprej. Na drugi strani pa tudi razumem takšne starše. Res jih razumem, ampak jim lahko hkrati rečem le 'škoda.'
Pravijo, da bi tisti, ki se doma počutijo 'ujete', morali dobro razmisliti o svojem življenju. Se strinjate?
Ne pozabite, da so se eni počutili ujete že pred epidemijo. Ta namreč nima nobene veze z ujetostjo. To je isto kot pri vprašanju, če je oseba, ki je sama, osamljena? Ne nujno. Imate ljudi, ki živijo sami, pa se počutijo zelo strukturirano, so zelo socializirani. Imate pa ljudi, ki živijo s stotimi člani v družini, pa se počutijo blazno ujete, izobčene ali osamljene. Tako da občutek ujetosti v povezavi s trenutno situacijo, da ne moremo redno na tek, kolesarjenje, to razumem. Da se ljudje, ki so navajeni biti na prostem, v naravi, trenutno počutijo nekoliko omejene.
Ta občutek, da sem ujet v družini, kar pomeni, da sem ujet v najožjem intimnem krogu, pa morda govori o kakovosti partnerstva. O kakovosti odnosa in tudi o kakovosti bližine. Ne pozabite – z nekom ustvariti bližino je blazno tvegano. Zato ljudem svetujem, da je, če mislijo z nekom resno zaživeti skupaj, dobro, da najprej z njo ali njim živijo minimalno tri leta. V tem času lahko oba ugotovita, kako se počutita v intimnem krogu drug drugega. Žal pa eni živijo ali na distanci ali pa se ne počutijo dobro v intimnem krogu partnerja ali partnerke ali intimnem krogu svojih otrok. In to je ta občutek ujetosti, ki ga rešujejo tako, da so odsotni, zasedeni, da se redno udeležujejo hobijev. Trenutno pa ta opcija ne obstaja in mi, ki imamo to zgrajeno na nekoliko drugačnih temeljih, nam je to v užitek.
Jaz se z veseljem pustim ujeti s svojo gospo in svojo hčerko. Meni to predstavlja čisto veselje in takrat se polnim z energijo. Žal pa eni nimajo takšne strukture in dobesedno povedo, da so v zaporu, da to ni za zdržati, opazimo lahko porast alkoholizma, poseganje po rekreacijskih mamilih, ki so za nekaj časa poniknila, zdaj pa so spet v porastu. Vse to razumem, ampak tu žal ne obstaja recept. Eni se bodo tudi po vsem tem počutili ujete. Ne pozabite, da gredo eni iz te ujetosti v samomor. Se pravi, da tu ne morem kaj pametnega svetovati, lahko rečem le, da je lepo, če se doma počutiš na varnem, umirjenem, na toplem. To romantično gnezdece, ki ga v zadnjem obdobju opisujejo v medijih, ima le določeno število ljudi. Eni se namreč redno vračajo 'v zapor'.
Kako pa trenutno stanje doživljajo starejši ljudje, ki so po eni strani najbolj ogroženi, hkrati pa ne morejo videti svojih otrok, vnukov? Na kakšne načine njim omogočiti čim lažji prehod skozi te čase socialne distance? Kako kljub ukrepom ohranjati stike?
Elektronika, Skype, splet ... Obstajajo ti načini ali pa se maksimalno zaščititi in oditi na obisk na primerni distanci. Ker so stari starši trenutno resnično v slabi situaciji. Močno pogrešajo stike. Ne pozabite, da je problem tudi pešanje moči, ne slišijo dobro, ne vidijo dobro, spomin jim peša. Eni so že malo dementni, eni že malce dezorientirani, izgubljeni ... Kolege na klinični psihiatriji pogosto slišim, da je veliko panaroičnih reakcij, saj njih tudi bombardirajo z informacijami o tem, kar se dogaja. Tako, da se trenutno starejši nahajajo v slabi koži.

Edino, kar lahko svetujem, je stimulacija, stimulacija in še enkrat stimulacija. Vprašanje je le, koliko se mladim pravzaprav da ukvarjati s starejšimi, z dedkom ali babico, ki se zanimata za drugačne teme, imata drugačno videnje situacije. Odvisno je od človeka do človeka. Sam pa izjemno cenim prostovoljce in prostovoljke, ki se odpravijo na obiske, ki se pogovarjajo s starostniki, ki jim strukturirajo čas. V principu namreč to generacijo razsuje ravno nestrukturiran čas. In moji kolegi, psihiatri, ki se ukvarjajo z geriatrijskimi pacienti, pravijo, da človeka ne ubije starost, ampak ga ubije upokojitev. Pa s tem ne mislim na samo pokojnino, temveč na to, da v tistem obdobju enostavno izgubijo strukturo časa. Veliko število naših seniorjev in seniork umre v prvih treh letih po upokojitvi. Zakaj? Zato, ker enostavno niso poskrbeli za novo strukturo časa.
Poznam namreč devetdesetletnike, ki imajo močno strukturo časa, od tega, da se dobijo na Facebooku, do tega, da se veliko pogovarjajo in ukvarjajo s hobiji, medtem ko imate veliko mlajše starostnike, ki sedijo v svoji sobi in obupujejo nad situacijo, v kateri vnuka niso videli že šest, sedem mesecev. S tem, da sem ravno danes zasledil en intervju z gospo iz Slovenije, ki je šla na Irsko delat in je povedala, da v njihovem domu za ostarele od marca niso imeli niti enega obiska od zunaj. In tovrstne izolacije znajo biti katastrofalne. Mislim, da bo precej visoko število naših starostnikov in starostnic zaradi tega prej zapustilo ta svet. Ker imamo v psihiatriji močne dokaze, da človek kot bitje čuti potrebo po dotiku, potrebo po stiku. Eni brez tega enostavno ne zmorejo. In za njih sem v principu najbolj zaskrbljen.

Kaj pa partnerski odnos – izleti, potovanja, mestni sprehodi, kina, večerje in pijačke so odpovedani. Kako ohranjati romanco v odnosu kljub trenutni situaciji?
Jaz ne verjamem v romanco. Jaz verjamem v kakovost realnosti. Midva sva, če sva partnerja, če sva starša, mi smo, če smo družina, odgovorni za kakovost vzdušja, ki ga imamo doma. In jaz ga ne bi romantiziral. Jaz bi ga raje realiziral. Moja nona bi rekla 'lahko je biti dober v dobrem.' To zmoremo vsi. V družini pa je treba trenutno ostati dober v slabem. In pomisliti na to, da s tem, ko enkrat začnemo kvariti vzdušje, praktično slabo vplivamo tako na otroka kot tudi na svoje razmerje. In bi besedo 'romanca' spremenil v besedi 'kakovost življenja'. Kakovost življenja je še posebej v tej čudni situaciji predpogoj, da iz vsega tega pridemo nepoškodovani.
Kaj pa razumete pod zvezo 'kakovost življenja'?
V tem obdobju, ko smo vsi nekoliko bolj razdražljivi, bi poudaril odgovornost do lastnega vedenja. To, da jaz nahrulim dve leti starega otroka, to je lahko zanj ali zanjo socialno smrtno nevarno. In takrat, ko se najraje 'spraznim' na nekomu od članov družine, še preden odprem usta, razmislim, ali bi to res rad v resnici počel. Ker ljudje smo bitja impulzov, smo pa tudi racionalna bitja, ki se lahko določeni reakciji odpovemo z namenom ljubezni in intime, ampak predpogoj je vsekakor spoštovanje. Mislim, da je spoštovanje predpogoj kakovosti. Da spoštujem vzdušje doma, da spoštujem razmerje, intimo, in mislim, da ljubezen enostavno ni dovolj. Da ljudje pogosto v imenu ljubezni ne reagiramo prav. Da neustrezno reagiramo do tistih, ki jih imamo načeloma najraje.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV