Titova prva žena: tragična zgodba o izgubi treh otrok

Pelagija Denisova je bila ženska iz ozadja, o kateri zgodovina dolgo časa ni govorila. Bila je Titova prva ljubezen, mati njegovega prvega sina in oseba, ki je delila z njim leta revščine, preizkušenj in upanja – preden je postal voditelj Jugoslavije.

Ljubezenska zgodba Josipa Broza Tita ter Pelagije Denisove Belousove se je začela v Rusiji, v času prve svetovne vojne, ko je bil mladi Tito še daleč od tega, da bi postal eden najvplivnejših političnih voditeljev 20. stoletja.

Med prvo svetovno vojno je bil Tito vojak avstro-ogrske vojske. Leta 1915 je bil na vzhodni fronti hudo ranjen in ujet v Rusiji, kjer so ga odpeljali v taborišče v Omsku. Tam, med okrevanjem, je spoznal mlado Pelagijo Denisovo, domačinko iz vasi Mikhaylovka blizu Omska. Pelagija je prihajala iz revne kmečke družine, a so jo ljudje opisovali kot izjemno lepo, sramežljivo in skromno.

Ko se je zaljubila v Tita, je imela le 13 let, on pa 24. Njuna zveza se je kmalu spremenila v poroko – leta 1918 sta se poročila, ko je imela 14 let - kar je bilo v takratni Rusiji sicer dovoljeno, a z današnjega vidika skoraj nepredstavljivo.

Po poroki sta nekaj let živela v Rusiji, nato pa sta se leta 1922 preselila v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Tito je želel, da njegova žena živi z njim v novi državi, kamor je prišel po vojni in začetkih svojega političnega udejstvovanja.

V tistem času je bila Pelagija opisana kot mirna, neizobražena, a predana žena, ki je skrbela za dom in moža. V tujini, brez družine in s slabim znanjem jezika, se je spopadala z osamljenostjo, a je sledila možu, kamor koli jo je odpeljal.

Njuno življenje pa je zaznamovala globoka osebna tragedija. Preden se je leta 1924 rodil sin Žarko Broz, sta izgubila tri otroke: prvi je umrl ob rojstvu, druga dva, Zlatica in Hinko, pa sta umrla kot majhna otroka. Edini, ki je preživel, je bil Žarko, ki je pozneje postal sovjetski častnik in umrl leta 1995.

Izgube otrok so močno zaznamovale Pelagijo in njun zakon. Kljub bolečini je ostala ob Titu, ki je bil takrat že dejaven v Komunistični partiji. V Kraljevini SHS je Pelagija postala članica Komunistične partije Jugoslavije leta 1926.

Udeleževala se je demonstracij, sodelovala v sindikalnih dejavnostih in bila večkrat aretirana zaradi svojega političnega delovanja. Hkrati je skrbela za dom in sina, delala v tovarni pohištva ter podpirala Tita, ki je v tistem času že večkrat končal v zaporu zaradi komunističnih aktivnosti.

Po Titovem aretiranju leta 1926 se je Pelagija s sinom vrnila v Sovjetsko zvezo, kjer je nekaj časa živela v Moskvi. Njuna zveza se je sčasoma ohladila – Tito se je vedno bolj posvečal politični karieri in komunističnemu gibanju. Uradno sta se ločila leta 1936, po desetih letih ločenega življenja.

Le pol leta po ločitvi se je Tito v Moskvi poročil z Nemko Elzo Johano Kenig, znano pod psevdonimom Lucija Bauer – žensko, ki jo je doletela usoda mnogih v času stalinističnih čistk.

Po razvezi se je Pelagija ponovno poročila, a jo je pozneje doletela politična represija – bila je aretirana in poslana v izgnanstvo. Ko se je po nekaj letih vrnila, ni več živela v Moskvi in je živela precej odmaknjeno življenje. 

Šele leta 1966 je izvedela, da je njen sin Žarko še živ. Ko jo je obiskal, se je prvič srečal tudi s svojo polsestro Nino, ki jo je Pelagija rodila v drugem zakonu. 

Pelagija je umrla v Moskvi leta 1968, stara približno 67 let. Njena urna je shranjena na Novodevičjem pokopališču, enem najznamenitejših pokopališč v Moskvi, kjer počivajo številne znane osebnosti ruske zgodovine.

Vir: Story.hr