Ko mama navija za oba: brat proti bratu na največjem odru sveta

Predstavljajte si, da sedite na tribuni svetovnega prvenstva. Na eni strani igrišča vaš sin poje himno ene države, na drugi strani njegov brat himno druge. Oba nosita različna grba, oba sanjata o zmagi, oba sta vaša otroka.

Za nogometne navijače je to fascinantna zgodba. Za matere pa čustvena nočna mora.

Najbolj znamenit primer v zgodovini svetovnih prvenstev sta bila brata Kevin-Prince Boateng in Jérôme Boateng.

Rodila sta se v Berlinu, odraščala v istem mestu in igrala v istem nogometnem okolju. Oba imata ganskega očeta, toda ko je prišel trenutek odločitve o reprezentanci, sta izbrala različni poti. Kevin-Prince je oblekel dres Gane, Jérôme pa je ostal pri Nemčiji.

Leta 2010 v Južni Afriki sta postala prva brata v zgodovini svetovnih prvenstev, ki sta nastopila drug proti drugemu. Štiri leta pozneje se je zgodba ponovila še v Braziliji.

Pred tekmo je bilo eno najpogostejših vprašanj namenjeno njunim staršem: za koga bodo navijali?

Odgovor Kevina-Princa je bil pomenljiv. Dejal je, da staršem sploh ni pomembno, kdo bo zmagal. Pomembno je le, da oba sinova odigrata po najboljših močeh in ostaneta zdrava. To je verjetno najbolj iskren opis materinskega navijanja. Mati ne vidi Nemčije ali Gane. Vidi dva otroka.

Če imajo Boatengovi zgodbo o rivalstvu na svetovnem prvenstvu, imajo Xhakovi zgodbo o materinski diplomaciji.

Brata Granit Xhaka in Taulant Xhaka sta sinova kosovsko-albanske družine, ki se je preselila v Švico. Granit se je odločil za švicarsko reprezentanco, Taulant pa za Albanijo.

Ko sta se leta 2016 srečala na evropskem prvenstvu, je njuna mati Elmaze Xhaka postala svetovna medijska senzacija. Na tribunah je nosila posebno majico, razdeljeno na pol: polovica je bila švicarska, polovica albanska, na sredini pa družinski priimek.

Fotografija je obšla svet, ker je v enem samem kadru pokazala dilemo številnih migrantskih družin: kako izbrati med dvema identitetama, dvema državama in v tem primeru tudi med dvema sinovoma.

Elmaze se za izbiro ni odločila. Podprla je oba.

Tudi svetovno prvenstvo 2026 ponuja podobne zgodbe.

Brata Désiré Doué in Guéla Doué sta odrasla skupaj, vendar danes zastopata različni reprezentanci. Njuna mati je Francozinja, oče pa prihaja iz Slonokoščene obale. Ko je Guéla zadel proti Franciji v pripravljalni tekmi, je mlajši brat Désiré na francoski klopi navdušeno spremljal njegov uspeh. Po tekmi sta se objela.

Prav ta prizor je morda najboljši dokaz, da reprezentančni dres ne more vedno preglasiti družinskih vezi.

Po mnenju športnih psihologov je materinska identiteta drugačna od navijaške identitete.

Navijač želi zmagati.

Mati želi, da njen otrok uspe.

Ko ima dva otroka na nasprotnih straneh, nastane psihološki konflikt, ki ga strokovnjaki imenujejo konflikt lojalnosti. Če javno podpre enega sina, se lahko boji, da bo drugi občutil zavrnitev. Če ostane nevtralna, ima občutek, da ne podpira nikogar dovolj.

Zato mnoge matere poiščejo tretjo pot.

Ne navijajo za rezultat. Navijajo za zgodbo.

Želijo si, da oba otroka odigrata dobro, da se izogneta poškodbam in da po tekmi ostaneta predvsem brata.

Prav zato so fotografije mater, kot je Elmaze Xhaka, tako močne. Predstavljajo nekaj, kar presega šport: opomin, da družinske vezi pogosto preživijo vse zastave, himne in rezultate.

V nogometu vedno nekdo zmaga in nekdo izgubi.

Toda v družinah Boateng, Xhaka ali Doué je po zadnjem sodnikovem žvižgu pomembnejše nekaj drugega. Brata si sežeta v roke, se objameta in odideta skupaj proti garderobi.

Za svet sta nasprotnika.

Za mamo pa ostajata samo sinova.

In morda je prav zato pogled na mater, ki navija za oba, eden najlepših prizorov, kar jih lahko ponudi svetovno prvenstvo.

Viri: The Guardian, FIFA