Bil je še otrok, danes ga te besede še vedno preganjajo

V pogovoru za revijo GQ je 42-letni vojvoda sussekški odkrito spregovoril o žalovanju, občutkih krivde in načinu, kako se je skozi leta spoprijemal z izgubo ene najpomembnejših oseb v svojem življenju.

"Eno mojih največjih obžalovanj je prav zadnji telefonski pogovor, ki sem ga imel z njo. Če bi vedel, da je bil to najin zadnji pogovor, bi bil povsem drugačen. S tem moram živeti," je povedal Harry.

Harry je bil star komaj 12 let, ko je njegova mama, princesa Diana, avgusta 1997 umrla v prometni nesreči v Parizu. Vojvodinja valižanska je bila stara 36 let, njena nenadna smrt pa je pretresla svet in za vedno spremenila življenje njenih sinov, princa Williama in princa Harryja.

Ob zadnjem telefonskem pogovoru z mamo si Harry ni mogel predstavljati, da se od nje poslavlja za vedno. Kot je pojasnil, je bil takrat še otrok, ki si je želel predvsem čim prej končati telefonski klic in se vrniti k igri s svojimi bratranci.

"Vse, kar sem si želel kot 12-letni deček, je bilo, da bi odložil slušalko in stekel igrat se s svojimi bratranci," je razkril.

Danes, ko na življenje gleda tudi skozi oči očeta, se zaveda, kako drugače bi ravnal, če bi vedel, kaj se bo zgodilo. Toda takrat ni imel razloga, da bi pomislil, da bi bil to lahko njegov zadnji pogovor z mamo.

Harry je v intervjuju spregovoril tudi o tem, kako je po materini smrti dolga leta potiskal svoja čustva na stran. Priznal je, da se kot deček ni znal zares soočiti z žalovanjem in da dolgo ni razumel, kako močno ga je izguba zaznamovala.

"Žalost, travma, izguba in dejstvo, da sem bil star 12 let, nisem imel pojma, kdo v resnici sem," je pojasnil.

Po njegovih besedah se žalovanje ne konča v nekem določenem trenutku. Spreminja se, spremlja nas skozi življenje in se lahko znova oglasi ob različnih dogodkih. Sam se je šele pozneje naučil, da mu ni treba nenehno skrivati bolečine ali se pretvarjati, da je vse v redu.

Pomembno vlogo pri tem je imela tudi terapija. Harry je povedal, da mu je pomagala razumeti, da ima pravico žalovati in jokati ter da izguba mame ni nekaj, kar bi moral preprosto pustiti za seboj.

Danes skuša spomin nanjo ohranjati tudi na način, ki mu omogoča, da gre naprej. Kot je poudaril, ga lahko žalost zadržuje v preteklosti, lahko pa mu pomaga tudi osebnostno rasti.

Čeprav je od Dianine smrti minilo že skoraj 30 let, Harry pravi, da še vedno čuti posebno povezanost z njo. Včasih se sprašuje, kakšno bi bilo njegovo življenje in kakšna bi bila njegova družina, če bi bila mama še živa.

Ob rojstvu svojega sina Archieja je začel na nekatere stvari gledati drugače. Očetovstvo mu je pomagalo globlje razumeti, kaj pomeni izgubiti starša tako zgodaj in kako pomembno je, da se človek nauči prepoznati ter sprejeti svoja čustva.