Peter Poles: Stare oddaje gledava skupaj s hčerko

Petra Polesa je življenjska pot najprej vodila v šport, a poškodba je zaprla vrata, ki jih je takrat videl kot ključna. Čeprav se je zdelo, da izgublja smer, se je prav v tem trenutku začelo odpirati nekaj novega. V študentskem domu se je družil z ljudmi, ki so delali na televiziji, in nekoč jim je – bolj v šali kot zares – rekel: "Dajte še meni zrihtat."

Pričakoval je, da bo morda pomagal pri kablih ali kopiral dokumente. Namesto tega pa ga je nekdo brez njegove vednosti prijavil na interno avdicijo. Majhen, spontani trenutek se je izkazal za prelomnico. "Stvari so se odvijale zelo spontano, jaz pa sem sledil intuiciji in veselju, ki sem ga čutil," razlaga. Danes je prepričan, da bi – kljub naključjem – šel po isti poti.

Čeprav je pred kamerami že desetletja, preseneti, ko pove, da svojih starih posnetkov skoraj nikoli ne gleda. "Zelo redko gledam stvari za nazaj," prizna. Deloma zato, ker so aktualni projekti zanj preveč sveži in osebni, da bi jih lahko gledal z distance.

Ponovitve ob 30-letnici POP TV pa so prinesle izjemo. Še posebej zato, ker jih je začela spremljati tudi njegova hči, ki takrat, ko so bile oddaje prvotno na sporedu, še ni bila dovolj stara, da bi jih razumela. Zdaj jih gledata skupaj – ona z radovednostjo nekoga, ki odkriva nov svet, on pa z nežno nostalgijo človeka, ki se zaveda, koliko pristne zabave in improvizacije je bilo v ozadju.

Ko gleda stare oddaje, ne vidi le sebe, ampak celotno energijo časa, ki jo današnja televizija le redko ponovi. "Ko vidim, kako smo včasih delali in kaj je bilo vse mogoče, mi je fajn pogledat," pravi. Še posebej zaradi Vida in neponovljivih trenutkov, ki jih poveže s širokim nasmehom.

Pravi, da je bilo nekaj posebnega – imeti projekt, ki je bil tako pozitiven, sproščen in spontan. Z leti, ko se stvari usedejo in dobiš pravi odmik, postanejo ti spomini še lepši. Šele zdaj, s časovno distanco, vidi, kako dragocen je bil ta del njegove poti.