Ivan Rakitić iskreno o selitvi v Split: Hčerka mi reče – pojdimo domov

Ivan Rakitić, eden najbolj prepoznavnih hrvaških nogometašev, se je po uspešni mednarodni karieri odločil za pomembno življenjsko potezo – skupaj z družino se je preselil v Split. Tam je odprl nogometno akademijo za otroke in, kot pravi, znova odkril občutek doma.

V pogovoru za In Magazin je odkrito spregovoril o tem, kako se njegova družina navaja na novo okolje, zakaj se je za selitev odločil brez obotavljanja in kako zelo ga veseli, da se žena in hčerki v Dalmaciji počutijo domače.

Čeprav je športnik po rodu Hrvat, priznava, da s Hrvaško nikoli ni imel vsakdanjega stika. Rodil se je in odraščal v Švici, mladost je preživel v Nemčiji, nazadnje pa je živel v Španiji, kjer je nastopal tudi za Sevillo in Barcelono. "Ko me je žena vprašala, kakšno je življenje v Splitu, nisem znal odgovoriti. Tega nisem poznal – kako je tukaj januarja, marca ali avgusta. Zdaj pa lahko rečem: fantastično je." 

Rakitićeva žena Raquel, po rodu Španka, se je v Splitu odlično znašla. Po njegovih besedah je vzljubila mesto, ljudi in dalmatinski način življenja. "Moja žena je moja največja opora. Ko jo vidim, kako z veseljem sprejema moje korenine, mi to resnično veliko pomeni. Pred kratkim je rekla: 'Ajmo na buzaru'. Sem jo samo pogledal in rekel: 'Kaj si rekla?' Obožujem jo, kako se trudi in uživa v vsem tem."

Njuni hčerki, 11-letna Althea in 8-letna Adara, obiskujeta mednarodno šolo v Splitu, kjer sta si hitro ustvarili krog prijateljev. "Pred dnevi mi je mlajša hčerka rekla: 'Ati, pojdimo domov.' Govorila je o Splitu. To pove vse. Ko vidiš, da se otroci počutijo domače in srečne, je to največ, kar si lahko želiš."

Poleg družinskega življenja Rakitić aktivno vodi svojo nogometno akademijo, kjer si želi vzgajati nove generacije nogometašev. A kot sam pravi, mu nič ne pomeni več kot sreča njegove družine. "Jaz igram nogomet, trudim se in dajem vse od sebe, a ko vidim nasmeh na obrazih svojih otrok – to mi je vse. Zato sem vesel, da smo se preselili v Split."

Na vprašanje, ali z ženo razmišljata o še kakšnem otroku, pa je dejal: "Otrok ni nikoli preveč – tako kot tukaj v kampu. Imamo jih 200, jaz bi jih imel 300, 400. Bomo videli, kaj prinese življenje."