Hana Huljić Grašo: Občudujem ženske, ki nimajo pomoči, ne vem, kako jim to uspe

Hana Huljić Grašo in njen mož, znani glasbenik Petar Grašo, sta starša deklice Albe (rojene julija 2022) in sina Tonija (rojenega oktobra 2023). Za portal Roditelji.hr  je Hana odkrito spregovorila o izzivih, ki jih prinaša vzgoja dveh majhnih otrok: "Kako sem se znašla? Verjetno kot vsak starš – vržejo te v nekaj popolnoma novega. Kolikor koli pričakuješ, te realnost vedno preseneti. Vse, kar si slišal vnaprej, se izkaže za drugačno. Zelo težko je, hkrati pa najlepše na svetu. Ni odmora, ni urnika – samo živiš to izkušnjo in upaš, da bo hitro minilo."

Oba otroka je rodila s carskim rezom, čeprav si je želela vaginalni porod

"Imela sem knjige o porodu, prebirala vse možne položaje in priprave. In na koncu sem rodila na edini način, o katerem nisem brala – s carskim rezom. Niti nisem želela tega, a je bilo nujno," pojasnjuje.

Ob prvem porodu je imela dolge in izčrpavajoče popadke, vendar se maternični vrat ni odpiral. Enako se je zgodilo tudi pri drugem porodu: "Ko je bilo mimo, sem se sprostila in si rekla: Zdaj pa lahko neham biti pogumna.' Nato sem se dve uri tresla – rekli so, da je to lahko posledica anestezije, a verjamem, da je bil to odziv na celotno izkušnjo, stres in adrenalin."

Opozorila je tudi, da se ženske pogosto počutijo manjvredne, če ne rodijo vaginalno: "Ugotovila sem, da se – tako kot mnoge druge – kar naprej opravičujem, ker sem rodila s carskim rezom. Ljudje pogosto mislijo, da je to neka vrsta privilegija. Pa ni. Imela sem še dodatne zaplete – utesnjen živec, težave z gibanjem ... Nisem mogla niti ležati na hrbtu, kaj šele roditi."

Fizični in psihični izzivi po porodu

"Tri leta po prvem porodu še vedno hodim na fizioterapije. Moj trebuh se ni povsem obnovil – še vedno imam diastazo in popkovno kilo. Želim, da se razbije tabu, da je carski rez lažji – noben porod ni lahek," je priznala ter dodala, da je bil drugi porod psihično še težji, saj je hkrati skrbela za Albo, ki takrat ni razumela, zakaj je mama ne more dvigniti: "Ko sem prišla iz porodnišnice, sem jo šla okopati, da se ne bi počutila zapostavljeno – a sem zaradi tega dobila nove šive ... Psihično mi je bilo drugič še težje, ker si nisem mogla privoščiti počitka. Ves čas sem skrbela za njo, jo nosila ... Preprosto ji nisem mogla reči ne'," se spominja.

"Verjamem, da brez mamine podpore ne bi imela drugega otroka. Alba je v prvih dveh mesecih spala pri moji mami, ker si fizično in psihično nisem mogla predstavljati, da bi skrbela za oba hkrati," je še priznala. Občasno si pomagajo tudi z varuško, ki čuva Albo. 

"Občudujem ženske, ki nimajo pomoči, ne vem, kako jim to uspe. Verjetno bi tudi jaz, če ne bi imela izbire, ampak bila bi še bolj izčrpana, tako pa sem že izčrpana in ne spim. Že tri leta ne spim. Dojim ponoči, večkrat se zbudim – včasih se mi zdi, da mi otrpne glava. Če mi uspe spati dve uri v kosu, se počutim, kot da sem se ponovno rodila." je še priznala.

Različna otroka, različna karakterja

"Alba je bolj podobna očetu – vesela, odprta, ljubi ljudi in vrtec. Toni je bolj kot jaz – miren, nasmejan, zelo vesel. A pravijo, da znajo biti fantki pri dveh, treh letih bolj razposajeni, zato bomo še videli."

Tudi Petar se je kot oče zelo spremenil: "Ni si predstavljal, da mu bodo otroci tako zelo manjkali. Tudi ko ima nastope, ponoči pride domov – prej tega nikoli ni počel."

Za konec je še dejala: "Vedno sem si želela ustvarjati, ustvarjati glasbo – ampak še bolj sem si želela biti mama. Zdaj vem, kaj so moje prave življenjske prioritete. Čutim, da sem odgovorna, pogumna in vsak dan se naučim nekaj novega o sebi."