Druga mama Novaka Đokovića: Trenerka, ki je vzgojila najboljšega tenisača na svetu

V nedavni epizodi podkasta "Neuspeh prvakov", ki ga vodi nekdanji nogometni trener Slaven Bilić, je gostoval nihče drug kot najboljši tenisač vseh časov – Novak Đoković. Pogovor, ki odmeva med športniki, pedagogi in starši, ni bil le še en intervju o zmagah, lovorikah in rekordih. Bil je globok in iskren vpogled v notranji svet športnika, v njegovo otroštvo, sanje in – kar je najbolj ganljivo – v vlogo dveh ključnih žensk v njegovem življenju: mame Dijane in legendarne trenerke Jelene Genčić.

Medtem ko je Novak govoril o brezpogojni podpori, ljubezni in zaščitniški vlogi svoje mame, je posebej izpostavil še drugo "mamo" v svojem življenju – Jeleno Genčić. Žensko, ki ni bila njegova sorodnica, a je odločilno vplivala na njegovo osebnost, miselnost in kariero. Bila je njegova teniška mama, mentorica, vizionarka in predvsem – vzgojiteljica prvaka.

Njuna zgodba ni le zgodba o tenisu. Je zgodba o tem, kako lahko pravi človek ob pravem času spremeni potek življenja. Kako lahko pedagog s srcem in jasnim pogledom vzgoji otroka, da postane ne le zmagovalec na igrišču, temveč tudi notranje močna, samozavestna in zavestna oseba.

"Delala sem z otroki na teniškem igrišču in opazila dečka, ki je stal ob ograji in opazoval, kaj počnemo. Ta deček je hodil okoli njih in poslušal, kaj sem razlagala igralcem. Na koncu sem pristopila k njemu in ga vprašala, ali ve, kateri šport to je. Povedal mi je, da je tenis. Prav tako je rekel, da je že držal lopar v rokah. Vprašala sem ga, ali bi se želel pridružiti našim treningom, na kar je odgovoril: "Čakal sem, da me povabite."

Tisti dan smo šli na igrišče in takoj sem videla, da je ta deček rojen za tenis. Prosila sem ga, naj me predstavi svojim staršem. Ko sem jih srečala, sem jim povedala, da po Moniki Seleš nisem videla igralca, kot je njihov sin, in da verjamem, da bo že pri 17 letih med petimi najboljšimi na svetu.

Takrat sem bila prepričana, da bo prvak. Bil je resen, vesten in nadvse nadarjen. Trenirali smo trdo, a smo se tudi igrali. Njegov idol je bil Pete Sampras, želel je imeti Edbergov servis in igro na mreži ter Agassijev agresiven forhend."

Jelena Genčić je Novaka prvič opazila, ko je imel komaj šest let. Njeno teniško oko je bilo legendarno: že prej je odkrila Moniko Seleš, ki je kasneje postala številka ena ženskega tenisa. Pri Novaku pa ni opazila le dobre koordinacije ali hitrih nog – videla je nekaj več: duhovno globino, izjemno disciplino in neustavljivo željo po učenju.

"Imela je neverjetno sposobnost videti, kaj je v človeku, še preden to sam spozna," je dejal Novak.

Za Genčićevo vrhunski športnik ni bil zgolj nekdo z močnim servisom, temveč celostna osebnost s kulturo, introspektivnostjo in sposobnostjo sanjati na veliko. Novak je pri njej:

- poslušal klasično glasbo (Mozart, Beethoven),

- bral poezijo (srbske in ruske pesnike),

- se učil tujih jezikov,

- osvajal bonton – kako se vesti, kako govoriti, kaj reči ob zmagi na Wimbledonu, kako pozdraviti kraljico.

Genčićeva je verjela, da lahko le otrok, ki razvija notranjo širino in kulturno občutljivost, prenese pritiske šampionskega življenja.

Mnogo let pred tem, ko sta postali popularni besedi "vizualizacija" in "manifestacija", ju je Jelena že vsakodnevno uporabljala v svoji praksi:

Novak je gledal posnetke teniških legend, kot so Becker, Agassi, Sampras, Monika Seleš, Steffi Graf ...

Nato je zaprl oči in si predstavljal, da je on tisti, ki igra – občutil je gibanje, zmago, atmosfero.

Ni šlo zgolj za sanjarjenje, temveč za strukturiran mentalni trening, ki je gradil osredotočenost, samozavest in prepričanje, da je cilj dosegljiv.

"Ko zapreš oči in verjameš, da boš osvojil Wimbledon – to je začetek. Jelena me je naučila, da je mogoče, če si dovoliš verjeti."

Jelena ni govorila: "Če boš zmagal", temveč: "Ko boš zmagal". Novak se ni pripravljal na možnost poraza, ampak na gotovost uspeha. Učil se je, kako hoditi, kaj reči, kako se obnašati v trenutku zmagoslavja – ne v teoriji, ampak kot del vsakdanjega treninga.

Trenirala je njegove sanje, ne le njegovo igro.

"Ni me učila samo tenisa. Učila me je, kako postaneš to, kar si si upal sanjati." 

Jelena je razumela moč posnemanja pri otrocih. Novak je občudoval Beckerjev servis, Agassijev ritern, Goranovo karizmo – in Jelena ga je spodbujala, naj jih ne posnema površinsko, temveč analizira, razume in prevzame najboljše. Tako se je učil razumeti tenis ne le kot igro, temveč kot mentalni in tehnični sistem, ki ga je lahko izpopolnjeval.

- Ni učila le tehnike, temveč tudi življenjsko filozofijo.

- Ni delovala kot avtoriteta, ampak kot nekdo, ki spodbuja notranjo rast.

- Ni ustvarjala odvisnosti, ampak samostojnost in zaupanje vase.

- Njeno vodilo ni bilo: "Naredi, ker sem ti rekla", ampak: "Razumi, zakaj to delaš".

- To ni bil zgolj športni trening – bila je šola življenja.

Vir: Yumama