Zvezdnik čustveno: Upam, da moja hčerka ve, da so moja vrata zanjo vedno odprta

Sir Anthony Hopkins se je rodil v okolju, ki ni bilo naklonjeno njegovim talentom. Kot otrok so ga vrstniki nadlegovali zaradi 'velikega slonovskega obraza', učitelji pa so ga označevali za popolnega bedaka in ga pogosto kaznovali. Tudi starši so ga v veliki meri odpisali. "Dalo mi je jedro jeze, zamere in želje po maščevanju," je dejal igralec v intervjuju za BBC. 

Kljub temu je ohranil strast do učenja in umetnosti – že pri šestih letih je prebral deset zvezkov Children's Encyclopaedia in se navdušil nad astronomijo, igral klavir, ustvarjal umetnost ter oboževal klasike, kot sta Dickens in Shakespeare.

Njegovo otroštvo je bilo polno izzivov, a tudi prelomnih trenutkov. Šolsko poročilo iz leta 1955, ko je imel 17 let, je zvezdnik označil kot 'prelomno'. Kot običajno je bilo poročilo slabo. Oče je vzdihoval: "Kaj se ti bo zgodilo?" Mladenič pa je odločeno odgovoril: "Nekega dne vam bom pokazal, obema." Ta odločnost ga je spremljala skozi vse življenje.

Kljub težavam v mladosti in kasneje, ko se je spopadal z alkoholizmom, je igralec danes hvaležen za svoje dosežke. Ko je leta 1992 prejel svojega prvega oskarja za najboljšo moško vlogo v filmu Ko jagenjčki obmolknejo, natanko 11 let po očetovi smrti, je poklical mamo in ji rekel: "Mislim, da mi je uspelo."

Igralec je imel tudi kasneje veliko težav v osebnem življenju. Spremljal ga je alkohol, prepiral se je z režiserji, ni bil vedno dober mož svojima prvima dvema ženama. "To je grda stran alkoholizma," je dejal: "V meni je prebudil brutalno plat. Niti malo nisem ponosen na to." Obenem je izpostavil, da je jeza nastala iz lastne negotovosti in občutka odtujenosti.

Eden najbolj bolečih delov njegovega življenja je odnos z edino hčerko Abigail. Igralec jo je zapustil, ko je bila stara komaj eno leto, v času, ko je bil globoko ujet v alkohol. V knjigi je tako zapisal: "Po spoznanju, da nisem primeren oče za Abigail, sem obljubil, da ne bom imel več otrok. Kar sem njej storil, nisem želel narediti naslednjim otrokom." Kljub temu je skozi leta poskušal popraviti njun odnos.

Ko je v osemdesetih letih prevzel vlogo Kralja Leara, so ga Learjeve besede hčerki Cordelii globoko prizadele. "Vrstica, ki me je najbolj prizadela, je bila Naredil sem ji krivico'. Ko sem izrekel te besede, sem globoko, morda prvič v življenju, začutil, kako sem prizadel svojo hčerko." Spominjal se je tudi, kako je kot dojenček Abigail zasvetila, ko je vstopil v sobo, in kako ga je bolelo, ko jo je moral zapustiti. 

V knjigi je tako iskreno zapisal še: "Upam, da moja hčerka ve, da so moja vrata zanjo vedno odprta."