Rakotvorna sperma: Nekateri otroci so že umrli

Čeprav sperma ni bila prodana britanskim klinikam, je BBC potrdil, da je "zelo majhno število" britanskih družin, ki so bile že obveščene, uporabilo darovalčevo spermo med zdravljenjem na Danskem.

Evropska banka sperme v Københavnu, ki je prodajala vzorce, je izrazila "najgloblje sočutje" prizadetim družinam ter priznala, da je bila sperma v nekaterih državah uporabljena pri prevelikem številu otrok.

Preiskavo je izvedlo 14 javnih medijskih hiš, tudi BBC, v okviru preiskovalne mreže Evropske radiodifuzne zveze.

Darovalec je ostal anonimen. Kot študent je začel darovati leta 2005, njegova sperma pa je bila uporabljena skoraj 17 let. Čeprav je zdrav in je prestal vse predpisane teste, je v njegovem telesu prišlo do spontane mutacije DNK še pred rojstvom.

Mutacija je prizadela gen TP53, ki ima ključno nalogo preprečevanja nastanka rakavih celic. Večina darovalčevih celic mutacije nima, vendar je ta prisotna v do 20 % njegove sperme.

Otroci, spočeti z mutirano spermo, nosijo okvarjeni gen v vsaki celici svojega telesa.

Otroci z mutacijo imajo do 90-odstotno verjetnost, da bodo v življenju razvili rakavo obolenje. Najpogostejši so:

- otroški raki, vključno z levkemijami

- kostni raki

- možganski tumorji

- rak dojk v odraslosti

"Gre za grozljivo diagnozo," je za BBC povedala prof. Clare Turnbull z londonskega Inštituta za raziskave raka. "Družinam prinese vseživljenjsko breme strahu; izjemno je uničujoča."

Otroci potrebujejo vsakoletne MRI-preiskave celotnega telesa in možganov ter redne ultrazvoke trebuha. Številne ženske se zaradi visokega tveganja odločijo tudi za preventivno odstranitev dojk.

Evropska banka sperme poudarja, da darovalec in njegova družina niso bolni ter da takšnih mutacij ni mogoče zaznati v standardnih presejalnih testih za darovalce. Ko je bila napaka potrjena, so darovalca takoj izločili.

Prvi primeri raka, povezanega z darovanjem sperme, so bili predstavljeni na letošnjem srečanju Evropskega združenja za humano genetiko. Takrat so našli 23 otrok z mutacijo, od katerih jih je bilo deset že zbolelih.

Z nadaljnjimi podatki iz več držav so preiskovalci potrdili, da se je rodilo vsaj 197 otrok, vendar končno število še ni znano. Prav tako ni jasno, koliko otrok je mutacijo dejansko podedovalo.

Dr. Edwige Kasper iz Univerzitetne bolnišnice v Rouenu, ki zdravi nekatere prizadete družine, je dejala: "Veliko otrok je že razvilo raka, nekateri dva različna raka. Žal so nekateri umrli zelo zgodaj."

Céline (ime je spremenjeno), mati samohranilka iz Francije, je svojo hčer spočela z darovalčevo spermo pred 14 leti. Ko jo je belgijska klinika pozvala k genetskemu testiranju, je izvedela, da hči nosi mutacijo.

Medijem je dejala, da darovalcu ne zameri, a je poudarila: "Nedopustno je, da sem dobila spermo, ki ni bila varna in je nosila tako veliko tveganje."

Za prihodnost se pripravlja na najhujše: "Ne vemo, kdaj bo prišlo, kakšen rak bo to in kolikokrat se bo ponovil. A ko pride, se bomo borili. Če bo treba večkrat, bomo pač večkrat."

Darovalčevi vzorci so bili uporabljeni v 14 državah in 67 klinikah. V več državah je bil presežen celo zakonski maksimum.

V Belgiji, kjer darovalec sme pomagati največ šestim družinam, se je njegov material uporabil pri 38 ženskah, ki so rodile 53 otrok. V Veliki Britaniji je dopustna uporaba pri največ desetih družinah.

Prof. Allan Pacey z Univerze v Manchestru opozarja, da Evropa zaradi pomanjkanja darovalcev vse bolj uvaža spermo iz velikih mednarodnih bank. "Ne moremo testirati za vse. Že zdaj sprejmemo le 1–2 % vseh, ki želijo postati darovalci. Če bi merila še zaostrili, preprosto ne bi bilo več darovalcev."

Primer znova odpira vprašanje, ali bi morali uvesti strožje mednarodne omejitve. Evropsko združenje za humano reprodukcijo predlaga največ 50 družin na darovalca, a priznava, da to ne zmanjšuje tveganja za redke genetske bolezni – temveč ščiti psihološko dobrobit otrok, ki odkrijejo stotine polbratov in polsester.

Strokovnjaki poudarjajo, da so takšni primeri izjemno redki.

Uporaba licencirane klinike pomeni obsežno testiranje, ki presega tisto, ki ga opravi večina bodočih očetov.

Prof. Pacey svetuje, da pari vprašajo:

- Ali je darovalec iz domače države ali iz tujine?

- Kolikokrat je bil ta darovalec že uporabljen?