Sosed mami dveh otrok s posebnimi potrebami: 'A si v glavi invalid?'

Razumem, da s(m)o v tem obdobju vsi ljudje pod stresom in da se nekateri s slovesom življenja, kot smo ga poznali, zelo težko spopadajo. Razumem tudi, da vsi izhajamo iz lastnega znanja in življenjskih izkušenj ter da je treba pri vsaki interakciji s sočlovekom imeti to različnost v mislih.

Spoštovani sosed, sokrajan, sočlovek ... Ne vem, kaj te je tako užalilo, razjezilo ali prizadelo, da si se odločil za takšno gesto, za širjenje nestrpnosti, nerazumevanja, neempatije do svoje sosede, sokrajanke, do svojega sočloveka. Mogoče se počutiš oddaljenega od mene, ker me ne poznaš, mogoče se ti zdi, da kar se dogaja meni, se tebi nikoli in nikdar ne bi moglo zgoditi. Mogoče imaš prav.

Mogoče ne boš nikoli v vlogi starša, ki sam skrbi za dva otroka s posebnimi potrebami ter v vlogi skrbnika drage osebe, ki se počasi poslavlja. Mogoče življenje preživljaš v osami in je tvoja edina skrb, skrb zase. Ne vem, ne poznam te, ne vem, kdo si. Vem le, da trpiš. Kako vem? Vem, ker srečen in zadovoljen človek ne bi tako hudo prizadel sočloveka. Vsaj ne namerno ...

In tvoje trpljenje se je prelilo na moje življenje in tudi mene prizadelo, tudi jaz trpim zaradi tvoje bolečine. Nisi več sam, skupaj sva v trpljenju.

A naj ti nekaj povem. Lahko bi bila skupaj v sreči in veselju. Lahko bi celo bila skupaj nasmejana in potolažena v trpljenju. Kako? Tako, da bi stopil k meni, ko me vidiš in me vprašal: "Zakaj uporabljate parkirno mesto za invalide?". In jaz bi ti povedala malo več o invalidnosti v glavi, kot si jo sam poimenoval, povedala bi ti malo več o očitnih in skritih omejitvah ter stiskah vseh, za katere skrbim in mogoče bi me, dragi sočlovek, v tistem trenutku začutil, razumel in mi naklonil prijazen pogled, bežen nasmeh. Mogoče bi oba pridobila novega zaupnika in prijatelja ali pa bi postala znanca, ki en drugemu narišeta nasmeh na obraz vsakič, ko se za gledata. Mogoče, ne vem, naše priložnosti so omejene zgolj z mislimi v naši glavi ...

Želim si, da listka, kot ga gledam danes, z novo rano na duši, ne bi bilo in da bi namesto teh besed lahko prebrala besede, ki bi zacelile kakšno od predhodnih ran in mi ogrele srce. Želim si, da bi bil TI tisti človek, ki bi mi napisal: "Draga moja soseda, sokrajanka, vidim te in dobro ti gre. Zmoreš to."

Poskusi biti opora sočloveku in ne tisti, ki uničuje njegovo vero v dobro. Zmoreš to.

Prosim za delitev objave. Ker je preveč nerazumevanja v naši družbi za otroke in odrasle z nevidnimi omejitvami. Bodimo strpni, sprejmimo različnost.

Mami Suzana