Angelske mamice so mamice, ki so v svojem življenju izkusile nepredstavljivo izgubo. Izgubo, pred katero trepeta vsak izmed nas. Izgubo otroka.
Ni besed, s katerimi bi se lahko opisalo bolečino ob tovrstni izgubi. Obstajajo pa besede, s katerimi lahko pomagamo materam in očetom, ki so izgubili otroka, tako da jim pokažemo, da v tem niso sami, da niso edini, ki se jim je to zgodilo, da njihov krik ni osamljen, da njihov otrok nikdar ne bo pozabljen.
Ker ljudje, še posebej v naši kulturi, izjemno težko govorimo o smrti, so se Angelske mamice odločile za kampanjo ob prihajajočem mednarodnem dnevu otrok, umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu. S kampanjo si želijo ozaveščati, da je treba spregovoriti tudi o težkih temah, da smo ljudje socialna bitja, ki potrebujemo toplino in oporo okolice, da posamezniki, ki so izgubili otroka, niso osamljeni primeri. To se žal dogaja. Veliko prevečkrat, kot bi si mislili. Le govorili nismo o tem. Čas je, da to spremenimo. Objavljamo javno pismo Angelskih mamic.
Smo mamice otrok umrlih med nosečnostjo ali kmalu po porodu, in to je naša zgodba.
Začetki pri vsaki izmed nas so se začeli z nepopisno srečo in hvaležnostjo, ki jo čuti ženska, ko zagleda pozitiven nosečniški test in naznanja dejstvo, da bo postala mamica. Vsaka izmed nas ima za sabo malce drugačno vmesno zgodbo, nekatere izmed nas so se za izgubljenega otroka trudile vrsto let in šle skozi mnoge IVF-postopke, konec zgodbe pa je žal pri vseh enak.
Uničene sanje, izgubljen vsak "prvi" (nasmeh, zobek, korak, simpatija ...), prazno naročje in srce, razbito na milijone koščkov. Mnoge med nami smo izgubile celo več kot enega otroka. Oktober je mesec spomina na otroke umrle med nosečnostjo ali kmalu po rojstvu. Za nas se oktober nikoli ne konča, za mamo ne mine dan, ko ne bi pomislila na svojega otroka.
V to kampanjo smo se podale, da porušimo tabuje in ljudem pojasnimo, da nam stisk roke, sočuten objem, izraženo sožalje ali zgolj vprašanje Kako si? pomeni ogromno. Zmotno je mišljenje večine ljudi, da se o svojih otrocih in o žalostnih dogodkih, ki so se nam zgodili, ne želimo pogovarjati. Ljudje se bojijo, da bi nas z vprašanji prizadeli. Čeprav se nam ob pogovorih pogosto ulijejo solze, se o naših otrocih rade pogovarjamo, to nam daje občutek, da niso prezrti in pozabljeni. Čeprav smo jih lahko objele, poljubile in pestovale ali nosile v svojem trebuščku le za nekaj trenutkov, bodo v naših srcih živeli za vedno. Me smo njihove mamice in oni so za vedno naši ljubljeni otroci. Zato slišite stisko staršev, ki hodijo po naši poti, in vsaj za trenutek napolnite njihovo prazno naročje z iskrenim objemom ter pobožajte njihovo strto srce. Ob tem ne pozabite, da žalujejo tudi očki, bratci in sestrice.
V imenu žalujočih mamic zapisala Špela Vitanc Vodeb
»Rojstvo otroka bi moralo biti polno veselja, a vsak dan na tisoče staršev po svetu doživi neznosno žalost, ker se njihovi otroci rodijo mrtvi,« je povedal dr. Tedros Adhanom Ghebreyesus, generalni direktor WHO. »Takšne tragedije kažejo, kako pomembno je ohranjanje in krepitev ključnih zdravstvenih storitev in kako pomembno je povečati vlaganja v babištvo.«
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV