Čeprav je bila navzven tiha, je v sebi vedno močno čutila željo, da bi se dokazala, bila opažena, sprejeta in pohvaljena. Priznava, da je bila nekoč bolj labilna in je ljudem verjela, včasih tudi preveč.
Potem pa je prišlo življenje, odnosi, ljubezni, razočaranja, otroci, izgube, delo, uspehi, padci, odhodi in novi začetki.
Danes, pri skoraj 45 letih, vse bolj prepoznava vzorce, ki jih je prinesla iz otroštva. Nekatere sprejema, druge poskuša prekiniti, pri nekaterih pa še vedno išče odgovore.
Čutim, da postajam vedno bolj svoja. Bolj postavljena, je zapisala.
V svojem življenju nisem statistka
Slovenska modna oblikovalka pravi, da ne želi, da bi se ji življenje preprosto dogajalo. Zaveda se, da človek ne more izbrati vsega, kar se mu zgodi, lahko pa vpliva na to, kaj bo naredil potem.
"Lahko me nekaj zlomi za trenutek. Lahko potrebujem čas, da se sestavim. Lahko me spremeni. Ampak ne želim temu prepustiti odločitve o tem, kako bom živela naprej.
Tudi zato se nikoli ni zares videla v klasičnem delu od osmih do štirih. Vedno je potrebovala občutek, da nekaj ustvarja, premika in gradi po svoje."
Govorila je tudi o izgubi otroka
Med najbolj osebnimi deli zapisa je njeno priznanje, da je mama trem otrokom, pri čemer je enega izgubila.
Četrti, drugi po vrsti, je postal angel.
Kot pravi, ji je tudi ta izkušnja nekaj pustila. Pokazala ji je, da je mogoče preživeti nekaj, za kar si človek prej ne zna predstavljati, kako bo zmogel. Hkrati je močno zaznamovala njen pogled na življenje in smrt.
Kogovškova piše tudi o ljudeh, od katerih je morala oditi, čeprav jih je nekoč zelo ljubila. Ne zato, ker bi prenehala čutiti, temveč ker v določenih odnosih zase ni več našla prostora.
Danes pravi, da je njeno srce pri moškem, v čigar objemu najde uteho, mir in občutek, da se lahko znova resetira.
Njena družina je velika in mešana
Ob svojih otrocih se je znašla tudi v vlogi, ki je zanjo predstavljala nekaj povsem novega: graditi odnos in zaupanje z otrokom, ki ni prišel iz nje, a ga lahko vseeno začuti kot svojega.
Tudi poslovno je vodila ljudi, gradila in prevzemala odgovornost. Ena težjih lekcij zanjo pa je bila, da se je naučila oditi, ko je čas za to.
Brez slabe vesti. Zase.
Danes pravi, da veliko bolje ve, kdaj se je vredno boriti in vztrajati ter kdaj je za njen mir bolje oditi.
Pri skoraj 45 letih se ne boji staranja
Simona se je dotaknila tudi staranja in telesnih sprememb, ki jih prinašajo leta.
Zaveda se, da se telo spreminja in da teh procesov ne more ustaviti. Lahko pa se odloči, kako bo skrbela zase. Zato trenira in želi ostati močna ter vitalna.
Ne zato, ker bi se bala starosti, temveč zato, ker želi pri sedemdesetih še vedno teči.
Še vedno je občutljiva in romantična
Čeprav danes veliko bolje pozna svoje meje, Kogovškova ne skriva, da je še vedno zelo čuteča.
Še vedno jo lahko prizadene beseda in še vedno hitro reagira, ko jo nekaj čustveno zbode. Pravi tudi, da je še vedno romantik, ki pogreša nežnost, drobne geste ter občutek, da nekdo vidi tudi tisto, česar ne izgovori.
Razlika je predvsem v tem, da se danes bolje pozna. Ko jo nekaj zaboli, vse pogosteje poskuša razumeti, zakaj. Včasih se zna ustaviti in odreagirati drugače, včasih pa še vedno reagira prehitro.
Kaj po vsej obrabi ostane?
Simona je zapis sklenila z zanimivo primerjavo. Sprašuje se, koliko obrabe prenese material, preden se na njem pokažejo spremembe. Pri človeku pa jo danes zanima nekaj drugega: kaj po vsej tej obrabi ostane?
Njena življenjska zgodba ji je prinesla izgube, spremembe, ljubezni, materinstvo, poslovne izzive in številne nove začetke. Toda danes, kot pravi sama, vse manj potrebuje potrditev drugih.
In tista tiha deklica iz začetka zgodbe? Še vedno je tam.
Le da danes ne molči več zato, ker bi se bala, ali jo bodo drugi sprejeli.
Danes veliko bolje ve, kdo je.
Prav zato je njen odgovor na vprašanje, kaj po vsem ostane, pravzaprav zelo preprost: "Pri meni vedno bolj – jaz."
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV