Anita Ogulin, predsednica ZPM Ljubljana Moste-Polje, je odraščala v posebni družini. "Imela sem hendikepirane starše. To pa pomeni, da je bila nama z bratom praktično v zibelko položena vloga, ki jo opravljam danes. S tremi leti sva bila že vodnika slepih in slabovidnih, kar pomeni, da sem vse svoje zavedanje v službi odgovornosti za druge," pove. Verjetno je življenjsko poslanstvo delno tudi zato našla v dobrodelnosti in danes vsakodnevno pomaga pomoči potrebnim – vsem, ki jim lahko. K njim pristopi z vsem srcem in zgodbe vseh jo močno ganejo, najbolj pa se je dotaknejo otroci v stiski.

Tudi sami ste odraščali v pomanjkanju. Kako je vaše otroštvo vplivalo na vaše kasnejše življenje?

Živela sem v materialnem pomanjkanju, ki je s sabo prineslo tudi pomanjkanje lastne varnosti, ljubezni, spodbude, potrditve, medvrstniškega povezovanja in uresničenja svojih potencialov. Prav zato lažje razumem otroke, ki sanjajo o svoji prihodnosti, pa jim jo preprečuje pomanjkanje sredstev in dobrin v družini, ki se razširi še na področje topline in varnosti doma. Razumem otroke, ki prevzemajo skrb za preživetje odraslih in družine ter s tem krnijo svoj razvoj in svoje sanje.

Treba pa je priznati, da me je družinska vloga z vsemi izkušnjami, ki so mi bile dane, dobesedno oblikovala in usmerjala pričujočo življenjsko enodejanko.

Tudi danes se vsakodnevno srečujete z revščino. Kaj se vas najbolj dotakne in zakaj?

Res se z revščino vsakodnevno srečujemo in jo konkretno rešujemo že mnogo desetletij, program Botrstvo pa tudi obstaja že 10 let. Pred tremi leti smo vzpostavili še program Veriga dobrih ljudi, ker so potrebe družine in družbe takšne, da je treba družinam v stiski ponuditi celostno podporo in pomoč. To pomeni finančno, materialno in psihosocialno podporo ter pomoč, če želimo, da ljudje situacijo rešijo dolgoročno in da otroci odraščajo v boljših pogojih. Tako lahko vsi skupaj vračamo družbi dobro.

Najbolj se me dotakne prav pomanjkanje, ki ga doživljajo otroci. Kot sem omenila, gre za več kot le materialne dobrine. Otroci, ki odraščajo v revščini, so prikrajšani prav na vseh področjih. V šoli so odrinjeni na rob, nimajo dostopa do plačljivih obšolskih dejavnosti, ne morejo plačati inštrukcij. Mnogokrat to pomeni tudi, da se ne morejo družiti s prijatelji in sošolci. Zato imajo slabšo samopodobo, obupujejo in imajo občutek, da preprosto niso vredni ničesar boljšega. Tako se oblikujejo vzorci, zaradi katerih nastaja večgeneracijska revščina.

Revščina torej vztraja in pušča dolgotrajne posledice. Kako se po vaših izkušnjah z njo soočajo starši? Kakšne stiske doživljajo?

Večina staršev, ki se obrne na nas, je zares povsem nemočnih, ker vidijo, v kakšnih stiskah so njihovi otroci in kako se oddaljujejo od vrstnikov, ker jim ne morejo omogočiti prav ničesar. Razumeti moramo, da se stiska staršev začne materialno, finančno, socialno, vendar kaj hitro vodi tudi v duševno stisko. Izjemno pogoste so psihosomatske motnje … Vse to pa pušča posledice pri funkcionalnih sposobnostih posameznikov in družine kot celote.

Starši se različno odzivajo na razmere, a vsem je skupno, da se počutijo, kot da imajo zvezane roke. Naletijo na mnoge ovire, kar jih resnično izčrpa, in tako ob njih zelo pogosto obnemorejo, tako funkcionalno kot osebnostno.

Kako revščino doživljajo otroci? Morda zlasti v stiku s sovrstniki, ki ne živijo v pomanjkanju?

Najbolj travmatično jo doživljajo predvsem najstniki, ki potrebujejo spodbudo, varnost, potrditev in družbo vrstnikov, ki iščejo svoje mesto v družbi, ki oblikujejo in vrednotijo same sebe. Ti so izjemno prikrajšani, mnogokrat so izločeni ali pa se celo sami izločijo, saj ne prenesejo pritiska ali pričakovanj okolice.

Revščina pri otrocih vpliva tudi na izbiro šolanja. Mnogi se kljub potencialom odrečejo sanjam ali željam, zato da bi čim prej prišli do poklica in da bi družini pomagali preživeti. In mnogi se odrečejo tudi razvoju svojih močnih področij, pa naj gre za umetniško izražanje ali športne dejavnosti.

Včasih slišimo posameznike, da otroci v Sloveniji ne morejo biti lačni. Kako jim odgovarjate?

Vsakodnevno se srečujemo z družinami, ki živijo pod pragom revščine. Težko se je soočiti s tem, vendar tudi v Sloveniji živijo otroci, ki so lačni. Letos smo na letovanjih in taborih, ki jih brezplačno omogočamo otrokom iz družin v stiski iz vse Slovenije, zaznali več lakote kot v preteklih letih.

Kot opozarjamo že od pomladi: revščina se širi in poglablja tudi zaradi posledic, ki jih je pustila pandemija. Bojimo se, kaj bo prinesla jesen, saj se na nas zagotovo še niso obrnile vse družine, ki so se zaradi izgube dela in prihodkov znašle v revščini.

Da, po pojavu novega koronavirusa se je revščina v Sloveniji zagotovo še poglobila. Kako so nanjo vplivali epidemija covida-19 in ukrepi za zajezitev virusa?

Revščina se je v času prvega vala epidemije covida-19 močno poglobila. Ukrepi so prizadeli mnogo družin: starši so ostali na čakanju na delo, delali skrajšan delovni čas ali izgubili službe. In bojimo se, da se bodo stiske še poglabljale.

Takrat je bil zares problematičen tudi dostop do hrane. Med šolskim letom ima večina otrok zagotovljeno malico in vsaj en topel obrok, saj smo pred leti uspeli zadržati subvencije malic in kosil. Toda kadar otroci niso v šoli, ni niti malice niti kosila, subvencije pa starši ne prejmejo. Zato smo predlagali, da se v primeru ponovnega zaprtja šol in vrtcev subvencije nadomestijo z izplačilom družinam. Zgodbe o revščini pa so v tistem času do največjih razsežnosti eskalirale tudi, kar se tiče šole na daljavo, slabih družinskih odnosov, nasilja ...

Praktično dan in noč smo bili vključeni v najtežje zgodbe družin iz vse Slovenije. S svojo obsežno pomočjo na daljavo, pa tudi neposredno oskrbo zares ogroženih družin – tudi po domovih – smo uspeli mnogim olajšati preživetje in znova vzpostaviti možnost samostojnega preživetja. Te dni pa že prejemamo tudi številne prošnje tistih, ki jim je z našo pomočjo uspelo, pa znova izgubljajo delo in dohodke.

A vendarle si nekateri, ki ne živijo v pomanjkanju, revščino še vedno težko predstavljajo. Kakšna je slika revščine v Sloveniji, kaj konkretno vsakodnevno doživljajo otroci?

Revščina pomeni, da si starši večji del meseca trgajo od ust, da lahko dajejo otrokom. Velikokrat so družine brez elektrike, ogrevanja, celo vode, ali pa jim grozijo odklopi, izvršbe in rubeži, saj ne zmorejo pravočasno poravnavati svojih obveznosti. Tudi kolobarjenje s položnicami se pogosto ne obnese. Bivanjski pogoji običajno ne zadostujejo niti minimalnim standardom, kaj šele da bi zadoščali za dostojno življenje.

Skoraj vedno smo priča izločanju iz družbe ali pa samoizločanju, saj sta sram in stigma revščine prevelika. Stiske pa privedejo tudi do nestrpnosti in slabšanja odnosov znotraj družine, nemalokrat tudi do nasilja. Stisko žal še vedno povečuje odnos javnosti, ki krivdo vse prepogosto zvrača na ljudi same in jih označuje za lenuhe.

Kako pomagate družinam?

Družine velikokrat pokličejo na eno od naših številk. Večinoma jih k nam usmerijo strokovne službe (centri za socialno delo, šolske in vrtčevske svetovalne službe, zdravstveni domovi, bolnišnice), pa tudi sorodniki in znanci. Preseneča nas, da od družin, ki so v zares velikih stiskah, pogosto slišimo opravičilo, ker so poklicali, saj se zavedajo, da je gotovo še kdo, ki pomoč potrebuje bolj kot oni.

Družine vedno povabimo na uvodni razgovor, na katerem se pogovorimo o njihovi situaciji, saj je vsaka drugačna. Če ne morejo do nas, jih obiščemo na domu. Tudi če pridejo do nas in če je pomoč urgentna ali obsežnejša, opravimo obisk in ogled družine, preden steče celovita pomoč. Na razgovoru najprej preverimo, kaj so člani družine sami storili za odpravo problemov, s katerimi se soočajo in zaradi katerih so poiskali pomoč. Ko ugotovimo sposobnosti družine, določimo oblike pomoči, ki jih najbolj potrebuje.

Pomagamo namreč na različne načine. Družine oskrbujemo z materialno pomočjo – s hrano in higienskimi pripomočki ter finančno pomočjo, omogočamo brezplačno pravno pomoč, pa terapevtske obravnave in svetovanja, da premagajo tudi duševne stiske in da rešijo medsebojne odnose. Hkrati omogočamo usposabljanja na področju finančnega opismenjevanja, gospodinjstva, vzgoje. Pomagamo znova ustvarjati socialno in podporno mrežo. Družinam omogočamo tudi letovanja, izlete … Storimo vse, da bi jim znova pomagali vzpostaviti trdne temelje, na katerih bodo lahko gradili lepšo prihodnost zase in za svoje otroke, s tem pa hkrati vračali družbi.

Kako lahko pomagamo mi?

Vedno pravim, da lahko vsak prispeva k lepši družbi. Najpomembneje je, da smo pozorni na okolico. Vsak od nas ima sorodnike, znance, sodelavce, sosede … Morda je kdo od njih v stiski, pa sploh ne opazimo, ker se odmika. Pomembno je, da smo pozorni, da si med seboj nudimo pomoč in podporo ter da smo sočutni in solidarni. S svojim obnašanjem smo tudi vzor svojim otrokom. Družine, ki se znajdejo v stiski, pogosto povedo, da so izgubile stike s sosedi, znanci in celo s širšo družino. Seveda pa smo nadvse hvaležni in veseli, če nam ljudje pomagajo pri našem poslanstvu in podpirajo naša prizadevanja, da bi otrokom in družinam omogočili lepši jutri.

Kaj vas skrbi v prihodnje?

V luči aktualnega dogajanja smo v skrbeh, kako bo dodatno zaostrovanje ukrepov vplivalo na otroke in družine. Otroci potrebujejo varno, toplo, ljubeče in spodbudno okolje, pa tudi dostop do tehničnih pripomočkov, da lahko sledijo pouku.

Za to v prvem valu epidemije ni bilo poskrbljeno in bojimo se, da tudi v prihajajočih mesecih ne bo zagotovljeno vsem. Otroci bodo nazadovali zaradi izostajanja od pouka, predvsem pa zaradi ujetosti v okoljih, ki niso spodbudna. Premnogi otroci namreč prihajajo iz zares neugodnih družinskih okolij in jim šola ne daje le znanja, temveč jim tudi zagotavlja varnost. Izjemno pomembno je, da otrokom, katerih starši morajo v službe, zagotovimo varstvo, prehrano in podporo pri izpolnjevanju učnih obveznosti.

Pomembno je tudi, da centri za socialno delo o pomoči odločajo zares hitro, saj v času pandemije in vsesplošne zaprtosti družine preprosto ne morejo preživeti in ne morejo čakati mesec, dva ali tri, da odločba centra začne veljati. Izjemnega pomena pa je, da v primeru zaprtja šol in vrtcev država vsa sredstva, ki bi jih namenila za subvencije prehrane, usmeri k družinam v stiski. Težko verjamem, da bo to pokrilo vse potrebe, a vendar je to vsaj delna rešitev.