Rejništvo v Sloveniji: ni poklic, je poslanstvo – a brez podpore ne gre

Po podatkih iz oktobra 2025 v Sloveniji deluje 560 rejnikov. Med njimi je 445 družin, v katerih so trenutno nameščeni otroci, preostalih 115 družin pa je vpisanih v evidenco, vendar otrok še nimajo.

Kljub temu številu sistem rejništva ni brez težav. "Čeprav podatki kažejo, da imamo v Sloveniji še precej prostih družin, pa je splošna ocena, da rejniških družin ni dovolj," pojasnjuje Maksimiljana Mali iz Rejniškega društva Slovenije. Po njenih besedah je ključno, da se pri iskanju družine ne išče "družini otrok", temveč "otroku najprimernejša družina".

Da bi bil otrok nameščen v okolje, kjer bodo njegove potrebe ustrezno zadovoljene, mora biti nabor rejniških družin dovolj širok. "Če želimo za vsakega otroka poiskati najbolj ustrezno družino, je treba imeti na razpolago ustrezen nabor družin in pri tem upoštevati več strokovnih kriterijev – potrebe otroka, možnosti zadovoljevanja teh potreb, želje in sposobnosti rejniške družine, njeno lokacijo, pa tudi starševske kompetence bioloških staršev in način urejanja stikov med otrokom in biološkimi starši."

Gre za zapleten in občutljiv strokovni proces, ki zahteva premišljen pristop. "Ustrezna in kompetentna rejniška družina je eden od glavnih pogojev, da bo rejništvo potekalo z dobrim zaključkom za otroka."

Nekateri rejniki, čeprav uradno vpisani v evidenco, otroka ne sprejmejo. "Včasih se rejniki, ki so že vpisani v evidenco, ne odločijo sprejeti otroka iz različnih subjektivnih razlogov in so po treh letih izbrisani iz evidence rejniških družin." 

V Sloveniji trenutno v rejniških družinah živi 734 otrok. Med njimi je 81 odstotkov mladoletnih, 140 pa polnoletnih – večinoma dijakov in študentov, ki še vedno živijo pri rejnikih. "Približno ena tretjina otrok je nameščenih pri rejnikih sorodnikih, največkrat v družinah starih staršev ali tet in stricev, nekaj pa celo v družinah starejših bratov ali sester."

Ko starši niso sposobni ali pripravljeni ponovno prevzeti skrbi za otroka, jim lahko sodišče odvzame starševske pravice. Takrat otrok potrebuje novo, stabilno družino. "Lahko je to že sedanja rejniška družina, kateri sodišče dodeli vsa starševska pooblastila, in ta postane otrokova osnovna družina."

Vedno je v ospredju otrok in njegova korist. "V primerih, ko so otroci starejši in so čustveno vpeti v rejniško družino, je navadno zanje najustrezneje, da ostanejo v tej družini. Včasih te otroke rejniki posvojijo, včasih ne."

Dogajajo se tudi posvojitve v druge družine, kadar stroka oceni, da je to zanje bolje – to se večinoma nanaša na mlajše, predšolske otroke. "Navadno so posvojeni mlajši otroci, kar je tudi večinoma želja potencialnih posvojiteljev."

Malijeva ob tem poudarja pomen strokovnega dela in dobre prognoze glede bioloških staršev: "Zelo pomembno je, da stroka čim bolje oceni kompetence bioloških staršev in postavi ustrezno prognozo. Najbolje za otroka je, da je – v primeru slabe prognoze na strani njegove biološke družine – nameščen v ustrezno rejniško družino, ki ga je kasneje pripravljena tudi posvojiti. Otrok tako ne bo doživel ponovnih čustvenih stresov in travm ob menjavah družine."

Posvojitev iz rejništva ostaja redek pojav. "Posvojitev iz rejništva je dokaj malo – manj kot deset letno," dodaja.

"Težko je ocenjevati le črno-belo – dobro ali slabo," pravi Malijeva: "Rejniki opravljajo neprecenljivo, srčno in zelo zahtevno strokovno delo. Za otroke, ki se znajdejo v situaciji, da starši zanje ne skrbijo ali zanje ne morejo skrbeti, je to najboljša možnost. Lahko smo ponosni in hvaležni delujočim rejnikom za njihovo delo."

Po njenih besedah je pomembno, da imajo rejniki ustrezno podporo in priznanje, saj je njihova naloga zahtevna in pogosto čustveno izčrpavajoča. "Ti ljudje potrebujejo podporo in takšen sistem, da bo njihovo delo teklo brez sistemskih ovir ter da bodo v družbi cenjeni in razumljeni."

S 1. novembrom 2025 je začela veljati novela Zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, ki naj bi prinesla izboljšane pogoje za delo rejnikov in več pozornosti namenila spremljanju otrok v rejniških družinah. "Vendar zakonodaja postavlja le okvire," opozarja Malijeva: "Skrb za otroke v rejništvu pa izvajajo ljudje, ki so vpleteni v rejniški sistem."

Po njenih besedah so vsi udeleženi pomembni – otroci, rejniške družine, socialni delavci, sodišča, psihologi in drugi strokovnjaki. A posebej izpostavlja enega najšibkejših členov sistema: strokovne delavce centrov za socialno delo (CSD). "Socialni delavci in delavke so preobremenjeni, zlasti z obilico birokracije. Imajo premalo izobraževanja in dodatnih znanj za tako zahtevno strokovno delo z družinami in otroki, preveč je kadrovskih menjav," opozarja.

Druga težava je počasno odločanje sodišč. "Vsi udeleženi v sistemu rejništva se še privajajo na odločanje sodišč v rejniških zadevah, kar postopke še dodatno podaljšuje in birokratizira. Na sodiščih velikokrat ni dovolj slišan otrok, zlasti pri določanju stikov med otrokom in biološkimi starši."

Malijeva še opozarja, da pomanjkanje rejniških družin obremenjuje tako socialne delavce kot obstoječe rejnike. "Posledično se lahko preobremenjujejo že obstoječe rejniške družine, kar morda znižuje kriterije za pridobitev rejniške licence. To lahko pripelje do tega, da se med rejnike prikradejo tudi manj primerne družine."

Opozarja tudi na težave mladih, ki po dopolnjenem 18. letu zapustijo rejniško družino. "Mladi, ki vstopajo v samostojnost iz rejniške družine, imajo pogosto težave, saj jim edino oporo nudi rejniška družina. Ne dobijo ustrezne podpore s strani stroke niti materialne pomoči države."

Po mnenju Maksimiljane Mali so razmere po Sloveniji zelo različne. "Stvari so v posameznih okoljih različno urejene, ker dejavnost rejništva izvajajo predvsem ljudje – tam, kjer so ti strokovno usposobljeni in delajo z roko v roki, skrb za otroke lepo teče."

Delo v rejništvu po njenem mnenju zahteva večplastne kompetence: "Od vseh vpletenih zahteva veliko odgovornost, srčnost, strokovnost, realnost, učinkovitost in senzibilnost ter občutek za ljudi in potrebe otrok."

Čeprav novela zakona prinaša napredek, Malijeva meni, da je prostora za izboljšave še veliko. "V našem društvu bomo že takoj po sprejetju novele opozarjali na probleme, ki jih je v prihodnosti mogoče še izboljšati," napoveduje.

Ena izmed nalog, ki se ji želi posvetiti tudi društvo, je simbolna, a pomembna: "Ena od teh nalog je tudi poimenovanju rejništva najti bolj sodobno, vsebinsko besedo, ki bo označevala bistvo dela rejnikov. Ta beseda je vse prevečkrat vir slabega počutja otrok v rejništvu."

Rejništvo v Sloveniji je področje, kjer se prepletajo srčnost, strokovnost in človečnost – a tudi preobremenjenost, birokracija in pomanjkanje podpore. Kljub številnim izzivom sistem vsak dan držijo pokonci ljudje, ki odprejo svoja vrata in srca otrokom, ki so ostali brez varnega doma.

"Rejništvo je delo, ki zahteva srce in strokovnost," še za konec pove Maksimiljana: "Kjer ljudje delajo z roko v roki in z občutkom za otroka, tam rejništvo zares deluje."