Mamica dveh Krysta Meyer je sprožila številne polemike po objavi posnetka, na katerem inštruktorica plavanja vrže v bazen svojega osemmesečnega sinčka Oliverja. Šlo je tako daleč, da je prejela celo grožnje s smrtjo. Po objavi posnetka se je za nekaj časa celo umaknila z družabnih omrežij, a se je nato odločila vseeno spregovoriti. Razložila je, da je bila lekcija del tako imenovane šole preživetja in da je strokovno podkovana in izkušena inštruktorica takoj skočila za njenim sinom v bazen. Ljudi in predvsem kritike je pozvala, naj se pred obsojanjem podučijo o metodi, uporabljeni na posnetku.

Kaj meni o posnetku, smo povprašali akreditirano inštruktorico lokomotornega, socialnega in mentalnega razvoja za dojenčke in predšolske otroke, reševalko iz vode in vaditeljico otroškega plavanja ter terapevtko v vodnem okolju, Deniso Lavrenčič. "S posnetkov in slik zagotovo nikoli ne moremo ugotavljati ter ocenjevati delo kakršnih koli izvajalcev. Naj gre za plavanje ali kar koli drugega. Vedno je treba videti celotno sliko koncepta, zgodbo, namen določene metodike, preden kar koli ocenjujemo," je poudarila.

Po njenih besedah je treba spoštovati vsakega izvajalca, saj želi doseči določen namen in je prepričan v svojo metodo. Prav se ji zdi, da imamo možnost izbire. "Enim staršem odgovarja bolj spontan način, drugim izključno učinkovite vadbe," se zaveda. Kakovost in vrste metod so torej različne, odvisno, koliko znanja imajo izvajalci, kaj želijo doseči, kakšne cilje imajo na področju razvoja otrok, je razložila. "Metodika, ki jo vidimo na posnetku, izhaja iz držav, kjer ima skoraj vsaka hiša bazen in kjer je visoko število utopitev. Otroke učijo izključno preživetja – hitre reakcije padca, če slučajno padejo v bazen iz določene višine," je pojasnila.

Otrok, pa tudi odrasel, ki ni navajen na vodo, namreč doživi pri padcu v vodo šok, je opozorila. Tovrsten odziv povzroči paniko in krč mišic ter posledično negibnost in hitro utopitev, je dodala. "V metodiki, kot jo vidimo na posnetku, je prisotno veliko joka in strahu ter izpostavljen je živčni sistem, ki je v tem obdobju zelo dovzeten in krhek. Na koncu programa sicer vsi plavajo na površju, ampak iz psihološkega vidika je to lahko v otroku povzročilo dolgoročni občutek stalnega boja za preživetje. V vsaki situaciji bo pričakoval boj za obstoj, nezaupanje k življenju samemu," je opozorila. Po njenem mnenju je treba dobro pretehtati, kaj je bolj vredno.

Sama se vedno v prvi vrsti osredotoči na otroka, predvsem, kako se počuti in kakšne posledice pusti metoda njenega dela na njem. Ukvarja se z banjanjem, razvojnim konceptom, ki je nastal z namenom pomagati družinam kot celoti. "Vaje niso izključno za mentalni, lokomotorni in socialni razvoj otroka, ampak tudi za starše. V programu tudi starši najdejo sami sebe, vrnejo se k sebi, spoznajo, kdo v resnici so in kaj si želijo," je pojasnila. Na zdrav način in spontano se povežejo s partnerjem in z otrokom. Koncept je sestavljen z več strokovnih področij, kot so plavanje, anatomija človeka, psihologija, pedagogika, travmatologija, reševanje iz vode in prve pomoči, fizioterapija, pravilno ravnanje z dojenčkom, znanja iz potapljanja.

"Cilj vsega je pri otrocih doseči od rojstva sproščen živčni sitem, saj brez omenjenega ni kakovostnega sprejemanja okolice, učenja, napredovanja in zavedanja," je razložila. V prvi vrsti delajo na preventivi, "ker si želimo vzgajati otroke, ki niso breme za zdravstveni sistem v odraslosti in starosti. Osveščamo starše, kaj za njih pomeni kakovostno in mirno življenje. Želimo si dobro razvite posameznike z odlično motoriko in sposobnostmi ter želimo razviti vse potenciale, ki se skrivajo v otrocih."

Začetek banjanja priporoča takoj po rojstvu, ko se popek dobro posuši, sicer pa imajo metodiko prilagojeno različnim starostim, "saj vsako obdobje razvoja zahteva svoje. Nekaj let smo potrebovali, preden so starši ugotovili in začeli verjeti, da je dobro dati otroka takoj po rojstvu nazaj v vodo. Povsod drugod po svetu je čisto normalna praksa, seveda vsak s svojo metodiko dela. V našem programu že pri dveh mesecih otroci lahko pokažejo stvari, ki jih je težko verjeti." Po njenih ugotovitvah in izkušnjah so napredki vidni takoj. "Otroci bolj dojemajo svet, boljše razumejo in komunicirajo. Rezultati so vidni že zelo hitro," je povedala.

"Iz fizikalnega in lokomotornega vidika je voda ena izmed najboljših možnosti za razvijanje pravilne drže telesa, stalno sproščenih mišic okoli našega živčevja in močno okrepljenih mišic celotnega telesa. Namreč, plavanje je edini šport, kjer v trenutku aktiviramo celotno telo," je poudarila. Izpostavila je, da se dojenček v maternici devet mesecev razvija v tekočini, torej v vodnem okolju, kjer se lahko prosto giba, enostavno in z lahkoto premika roke, noge, prste, glavo ... "Skratka, svobodno plava kot majhna ribica. V trenutku, ko pride na svet, pa se vse spremeni. Njegovo telo je neobvladljivo, ne zmore se premikati in vse, kar je počel v trebuhu, mora naenkrat pozabiti, kar ni ravno prijetno spoznanje," je opozorila.

Zato je prehod v vodo takoj po porodu za otroka zelo pomemben. "Vračamo ga v njegovo dobro poznano okolje, v katerem je nastal. Otrok pridobi odgovornost za svoje dejanje, odličen razvoj na vseh področjih, lepo držo, močan imunski sistem, bolje se prehranjuje in spi," je nanizala. Dojenčke in otroke pri banjanju torej navajajo praktično že od rojstva na vodo, v kateri so bili že pred rojstvom devet mesecev v materinem trebuhu. Na miren in počasen način jih učijo sprejemati nepričakovane situacije, na katere reagirajo brez panike in strahu, ob zavedanju počasnega procesiranja možganov v obdobju takoj po porodu, je razložila. "Otrok brez problema in sproščeno sprejema umivanje glave, dopust ob vodi je uživanje in ne muka za starše," je poudarila.

"Na koncu bi samo še dodala, da je voda odsev naše notranjosti. Vzdržuje nas v spontanosti in povezanosti s samim sabo. Mi si želimo samo eno. Videti srečne starše, ki uživajo na svoji življenjski poti starševstva. Edino, kar šteje, je ljubezen med nami," je še dodala. Res je, kajne?