43-letnik je biološki oče najmanj 199 otrok

Primer je na Nizozemskem sprožil številna vprašanja o nadzoru nad darovanjem sperme in o tem, kdo v resnici ščiti interese otrok, rojenih s pomočjo darovalcev.

Primer je v javnost prišel konec avgusta, ko je nizozemski preiskovalni program Nieuwsuur poročal, da je Simon, darovalec iz okolice Groningena, oče najmanj 121 otrok.

Toda zgodba se je nato še bolj zapletla.

Simon je staršem v skupinskem klepetu poslal pismo, v katerem je priznal, da je bila številka precej višja. Po njegovih navedbah je bilo 172 otrok rojenih na Nizozemskem, 15 v Nemčiji, 11 v Belgiji in eden v še eni evropski državi. Ena od žensk naj bi bila v času njegovega priznanja še noseča.

Skupno naj bi tako prišli do številke 199 otrok.

Najbolj pretresljiv del zgodbe za številne starše ni samo število otrok, temveč dejstvo, da naj bi jim Simon o obsegu svojega darovanja dajal napačne informacije.

V pismu je priznal, da starši zaradi tega niso imeli popolne oziroma točne predstave o številu njegovih potomcev. Pojasnil je, da je verjel, da dela nekaj dobrega in pomaga ljudem, vendar je pozneje spoznal, da je starše s svojim ravnanjem resno razočaral.

Po poročanju NOS je uporabljal tudi različna imena, med drugim Jesse, Johan, Daan, Sam in Maarten.

Ni daroval zgolj prek uradnih ustanov. Z nekaterimi bodočimi starši je stik vzpostavil prek spleta in jim spermo daroval tudi zunaj klinik.

Tu se zgodba dotika pomembne posebnosti sistema.

Na Nizozemskem velja zakonska omejitev, po kateri se sme sperma enega darovalca v domačem sistemu uporabiti pri največ 12 ženskah. Namen omejitve je preprečevanje nastanka prevelikih sorodstvenih mrež.

Toda pri Simonovem primeru naj bi bila težava tudi v tem, da je daroval zunaj uradnega sistema in v več državah.

Prav vprašanje čezmejnega darovanja je na Nizozemskem že postalo pomembna politična tema. Nizozemska vlada opozarja, da lahko uporaba istega darovalca v več državah povzroči velike sorodstvene mreže, v katerih imajo otroci lahko na desetine ali celo stotine polbratov in polsester.

Za starše, ki so si želeli otroka in so se odločili za darovanje sperme, je bila informacija o 199 potomcih lahko velik šok.

Toda še pomembnejše je vprašanje, kaj takšna številka pomeni za otroke.

Če ima en človek skoraj 200 bioloških potomcev, obstaja možnost, da bodo ti otroci nekoč odraščali v različnih državah, ne da bi vedeli drug za drugega. Ko pa izvedo resnico, se lahko začnejo spraševati, kdo so njihovi biološki sorojenci, kakšna je njihova družinska zdravstvena zgodovina in kako velika je njihova biološka družina.

Nizozemska vlada je prav zaradi takšnih primerov opozorila na psihološko breme, ki ga lahko za nekatere donorske otroke predstavljajo zelo velike sorodstvene mreže.

Pri darovanju sperme je pomembno tudi spremljanje zdravstvenih in genetskih informacij.

Če se pri biološkem očetu pozneje odkrije pomembna dedna bolezen, je informacija lahko pomembna za njegove potomce. Pri zelo velikem številu otrok je zato toliko pomembnejše, da obstaja učinkovit sistem beleženja in posredovanja informacij.

Na Nizozemskem imajo donorki in donorke oziroma njihovi potomci zakonsko urejene možnosti dostopa do podatkov. Otroci lahko od 12. leta pridobijo določene telesne in socialne podatke o darovalcu, od 16. leta pa lahko zaprosijo tudi za njegove identifikacijske podatke.

Primer pa odpira tudi vprašanje odgovornosti institucij.

Po poročanju NOS je nizozemsko ministrstvo za zdravje že avgusta 2017 vedelo, da je Simon množični darovalec, vendar takrat niso ukrepali. Dve leti pozneje je bil celo vključen v komisijo, ki je sodelovala pri vrednotenju nizozemske zakonodaje na področju darovanja.

Prav zato se zdaj postavlja vprašanje, ali bi lahko sistem prej preprečil, da bi število njegovih bioloških otrok tako naraslo.

Po razkritju številke 199 je Simon sporočil, da je prenehal z vsemi oblikami darovanja sperme.

Napovedal je tudi, da bo poiskal strokovno pomoč, saj želi po lastnih besedah v prihodnje ravnati bolj odgovorno in v interesu otrok.

A za družine, ki so že vključene v zgodbo, se s tem težave še zdaleč niso končale.

Nekateri starši so izrazili veliko nezaupanje do darovalca, saj menijo, da jim je prikrival pomembne informacije. Po poročanju Nieuwsuur so nekatere ženske trdile tudi, da jim je pošiljal spolno obarvana sporočila.

Primer prihaja v času, ko Nizozemska že razpravlja o strožjem nadzoru nad darovanjem sperme.

Državna sekretarka za mladino, preventivo in šport Karien van Gennip je februarja 2026 opozorila na problem nastajanja velikih sorodstvenih mrež zaradi uporabe tujega donorska sperme. Vlada preučuje tudi možnosti za omejevanje čezmejnega prometa z donorsko spermo ter si prizadeva za strožja pravila na evropski ravni.

Kajti meja ene države v svetu, kjer se donorska sperma lahko uporablja v več državah, očitno ni vedno dovolj.

Primer nizozemskega darovalca tako ni samo nenavadna zgodba o moškem, ki je postal biološki oče skoraj 200 otrok.

Je zgodba o družinah, ki so mu zaupale. O otrocih, ki bodo nekoč morda želeli poznati svojo biološko zgodbo. O zdravstvenih informacijah, ki lahko potujejo skozi generacije. In o sistemu, ki mora najti ravnotežje med željo ljudi po otroku ter pravico otroka, da pozna svoje poreklo.

Kajti za 199 otrok Simon morda ni le ime darovalca. Je del njihove osebne zgodbe, ne glede na to, ali ga bodo nekoč želeli spoznati ali ne.