Za to gre zahvala tudi vsem slovenskim ustvarjalkam, ki so oživele tekstilno obrt in sedle za šivalne stroje. Pod njihovimi rokami namreč nastajajo edinstvene in konkurenčne kreacije, ki jih Slovenke predano spremljajo, podpirajo in kupujejo. Ena izmed ustvarjalk, ki je med prvimi začela kreirati otroške kolekcije je Zagorjanka Nika Perko. V pogovoru nam je med drugim zaupala, da je njen največji navdih ravno njen sin. 

Kdaj ste prvič prijeli kos blaga, škarje in sedli za šivalni stroj? Kakšni so bili prvi občutki – ste takoj vedeli, da bo to vaša nova strast ali se vam je sprva zdelo, da ne bo šlo?

Spomnim se, da sem svoj prvi kos blaga vzela v roke že pri babici kot zelo majhna punčka. Tudi neke male osnove me je takrat naučila, vendar sem potem z leti to nekako odložila na stranski tir. V meni je bila vedno želja po modnem svetu. V srednji šoli, ko smo morali izbrati, kam se bomo vpisali, je bila moja prva izbira ntf – oblikovanje oblačil in tekstila. Ko pa je prišel dan za preizkus likovne nadarjenosti, sem žal zmrznila, izgubila zaupanje vase in se nisem odpravila na teste. Tako sem pristala na proizvodnji oblačil in tekstila, kjer pa se nikakor nisem našla. Kasneje, čez par let, ko sem bila zaposlena kot računovodja v računovodskem servisu, sem zasledila oglas za tečaj šivanja v našem kraju. Takoj sem vedela, da to potrebujem. Opravila sem osnovni tečaj in v trenutku začutila šivalni stroj ter vedela, da je to tisto, kar želim delati in sem posledično še naprej vztrajala kot samouk ter odprla popoldansko obrt. 

Ste diplomantka poslovnih in družbenih študij, kako to, da ste si za poklic izbrali nekaj popolnoma drugačnega, ustvarjalnega in kreativnega? 

Moja izobrazba je bila posledica nečesa, kar pač moraš imeti in narediti. In takšna je bila tudi prvotna zaposlitev – ker sem jo potrebovala. Šivanje pa se je začelo zgolj kot popoldanska obrt, kasneje pa nisem dobila več podaljšane pogodbe zaradi zmanjšanja obsega dela v računovodstvu in sem tako postala samozaposlena za polni delovni čas. Na začetku, priznam, me je bilo malce strah, ali bom zmogla, ali bo dela dovolj. Ampak k sreči sem z vso podporo fanta in svoje družine vztrajala in sem vesela, da sem zdaj, kjer sem. 

Šivati ste začeli, še preden ste dobili svojega prvega otroka, kaj vas je vodilo v to, da ste se odločili za kreiranje in ustvarjanje otroških kolekcij?

Na osnovnem tečaju, ki sem se ga udeležila, smo dobile nalogo, da si izberemo izdelek, ki bi ga rade samostojno sešile. Takrat je bila moja prva misel otroški kapucar. To mi je bilo takrat v izjemno velik izziv in tako ponosna sem bila na koncu, ko sem držala svoj prvi izdelek v rokah, da sem takoj vedela, da si želim ustvarjati za otroke. 

Kje iščete navdihe?

Navdih sem na začetku največkrat dobila na Pinterestu, ko pa sem zanosila in postala mamica malemu fantku, pa je on postal moj največji navdih. Tudi on je kriv, da je nastal marsikateri izdelek, na katerega mogoče prej sploh pomislila ne bi. Mogoče se tudi opazi pri mojih izdelkih, da se večkrat pojavijo izdelki za fantke kot pa za punčke. Čeprav zelo rada ustvarjam tudi za male princeske. 

Kakšna se vam zdi slovenska modna scena, kar se tiče otroških ustvarjalk? Je konkurenca velika?

Ko sem sama začela šivati in svojo poslovno potjo, nas je bilo zelo malo. Verjetno bi nas lahko prešteli na prste obeh rok. Z leti pa je šivanje postalo zelo priljubljeno in veliko mamic se odloči in preizkuša na tej poti. Konkurenca je tako postala velika, ampak mislim, da je dovolj prostora in dela za vse, le slediti je treba svoji poti in ostati zvest svojim idejam. 

Kaj vam največ pomeni v odnosu s strankami?

V mojem delu je odnos s strankami ključnega pomena. Imam res srečo, da imam zlate stranke in veliko takih, ki se rade vedno znova vračajo. Najbolj cenim povratne informacije o mojih izdelkih, velikokrat me potem razveselijo tudi s fotografijami. 

Kaj pa vaš mali nadobudnež – vam da kdaj kakšno idejo ali pobudo? Rad nosi vaše kreacije?

Za zdaj je moj fantek bolj še moj navdih, pobude in ideje pa sem prepričana, da še pridejo. Vsekakor pa vedno rad nosi moje izdelke in tudi z veseljem pove, da jih je sešila mami. 

Imate morda kakšen nasvet za vse mlade mamice, ki si želijo na samostojno poklicno pot, pa imajo doma še majhne otroke? Kako uravnavate vse obveznosti in aktivnosti?

Če si želijo samostojne poti, naj vsekakor to tudi storijo. Ni boljšega občutka kot to, da veš, da si lahko sam razporediš svoje obveznosti in včasih vzameš tudi kakšen prosti dan več za svojega otroka, kot bi si ga vzel, če bi bil nekje redno zaposlen. Tudi čisto nekaj drugega je, če delaš sam in delaš tisto, kar te veseli. Pridejo dnevi, ko se mogoče res veliko nabere in je večji pritisk. Ampak je vredno.