Miha Krušič, svetovno znan plesalec in koreograf, je za štirimi zidovi svojega doma ljubeč in skrben očka sinu Jaši. V pogovoru nam je zaupal, kako sta se spoznala z Jaševo mamo, čudovito Ano Klašnja, eno izmed žirantk šova Slovenija ima talent, kako se je znašel v vlogi očeta, česa si želi za svojega sina v prihodnje in kako družinsko življenje usklajuje z delom, ki od posameznika zahteva popolno predanost in ogromno truda ter volje.
Nam zaupaš, kakšne so bile tvoje misli, ko si prvič zagledal Ano Klašnja? Si že takrat vedel, da bosta nekoč končala kot par ali so se stvari odvile popolnoma naključno?
Ko sem prvič videl Ano, sem bil star nekje 17 ali 18 let in sem jo opazil na eni izmed tekem. Že takrat je bila lepotička, iskriva in razigrana in že takrat mi je bila zelo všeč. Kasneje so se najine poti nekajkrat križale, vendar ni bilo iz tega nič, dokler se nisva po tretji sezoni šova Slovenija ima talent, v kateri je Ana postala sodnica (spomladi 2013, op. a.), začela pogosteje srečevati in pogovarjati. Takrat je med nama vzklika nekakšna ljubezen, da pa bi že takrat vedel, da bo iz tega nastalo nekaj resnega, pa definitivno nisem. Nekako sem mislil, da bo to samo flirtanje, ki pa se je potem razvilo v nekaj več.
Pred štirimi leti in pol sta postala starša malemu Jaši. Kako si se znašel v vlogi očeta? Si pomagal pri negi in skrbi zanj?
V vlogi očeta sem se znašel zelo dobro, saj sem imel to željo v sebi že od svojega 23. leta in dejansko se mi zdi to življenjski poklic. Mislim, da če bi imel še dva otroka, bi opravljal v življenju samo to in nič drugega. Tako da sem se super znašel v vlogi očeta in v tem resnično uživam in poskušam dati Jaši maksimalno, kar mu lahko dam. Sicer sem po urniku, ki ga imamo na POP TV, v bistvu celotno stvar prilagodil njemu. Torej delam takrat, ko lahko oz. sem z njim takrat, ko mi to dovoli čas. Sicer večinoma popoldneve preživim z njim, zvečer pa grem od 21.00 do enih zjutraj delat, da v času, ko Jaša spi, postorim svoje stvari. Ker je šla Ana že po treh mesecih nazaj na delo, istočasno s službo pa je sodelovala še kot žirantka v oddaji Slovenija ima talent, je potrebovala veliko več počitka kot sicer, zato sem prevzel močno vlogo skrbi in nege za sina, ampak mi ni žal niti za sekundo in bi vse naredil še enkrat. Se pa ta povezava pozna še danes, saj sva z Jašo še vedno izjemno povezana.

Je bilo težko sprejeti nov ritem ali se je to pri tebi zgodilo popolnoma naravno?
Ni mi bilo težko sprejeti novega ritma. Eni so navajeni, da spijo po deset ur, eni spijo po osem ur, meni pa je čisto vseeno, če spim dve uri, pa imam malo premora in nato še dve uri in potem še dve, pa se na koncu skupaj nabere tistih osem. Težavo mi je predstavljalo edino to, ko sem po petnajstih ali šestnajstih urah dela prišel domov in sem potem še doma poskušal skrbeti za Jašo vso noč, kar je bilo nekoliko utrujajoče, ampak ko ga danes pogledam, so vse te stvari pozabljene. Zdi se mi, da je spal brez omembe vrednih težav. Super je bilo. Odlično je bilo in bi ponovil vse še enkrat, kadarkoli.
Česa te je Jaša naučil?
Jaša mi predvsem kaže ogledalo vsega, kar sem že pozabil. Preprostost, otroško igrivost, naivnost, da v življenju ne potrebujemo nenehnega teka za denarjem, za slavo in podobnim, temveč da je enostavno dovolj, če se z ljubljeno osebo odpraviš na sprehod in je lahko svet lep tudi brez tistih drugih reči.
Kaj so tiste dejavnosti, ki jih rada počneta skupaj, v čem uživata, kaj ga razveseljuje?
Jašo razveseljuje tek. Plezanje, igrala, različne igre, tudi jezikovne, torej v angleščini in nemščini, veliko se igrava in odkrivava svet, bereva tudi veliko knjigic v tujih jezikih. Zanimajo ga številke, zelo rad računa in obvlada številke. Mislim, da nekje do 600 jih že zna tudi lepo prebrati in tako naprej. Je mali 'gavnarček', ki teče naokoli in je fizično precej aktiven, po drugi strani pa ga izjemno veliko stvari zanima in pred kratkim sva v kuhinji, med drugim valom karantene, narisala vulkan z morjem, otoki, ladjami, letalom, hiškami in bruhajočo lavo. Tako da ga veliko reči veseli in pri vsem ga podpiramo. Ples ga zaenkrat še ne veseli, če pa ga kdaj bo, ga bomo tudi pri tem podprli.

Kakšno pa je tvoje očetovsko vodilo – česa si želiš za svojega sina v prihodnje, k čemu stremiš in v kakšnem duhu ga vzgajaš?
Moje očetovsko vodilo je, da poskušam na sina prenesti to, kar so moji stari starši in starši prenesli name. In sicer moralne in etične vrednote, da je dobro vedeti, kaj je prav in kaj narobe, da laž ne pride daleč, kljub temu da je to dejansko novo vodilo v tem svetu; torej, bolj kot lažeš, bolj kot si hinavski, večji je uspeh in večji imaš doseg. Vem, da bo trpel, tako kot trpim tudi sam v primerih, ko sem iskren do ljudi in povem to, kar si resnično mislim in ne tistega, kar bi ugajalo sogovorniku, vendar sem kljub temu prepričan, da je tako prav. Mogoče zaradi tega človek malo bolj trpi, ampak je pa hkrati odkrit sam do sebe in posledično lahko mirno zaspi.
Edina težava, ki jo vidim, je v tem, da bi ga želel naučiti, da mora biti sam sebi na prvem mestu. To, kar je današnje vodilo vseh - ker jaz tega nisem imel nikoli in se tudi sam trenutno učim, kako sebe postaviti na prvo mesto, da lahko potem pomagaš tudi drugim, ki te potrebujejo.
Kdaj si se prvič seznanil s plesom in kakšni so bili tvoji plesni začetki?
Prvič sem se seznanil s plesom, ko sem bil star nekje deset, enajst let. Sprva se mi je zdelo čudno, ko me je prijatelj vprašal, če bi šel plesat, ker se mi to res ni zdela fantovska dejavnost. Potem me je vprašal, če vem, koliko punc je tam, pa sem se takoj odločil poskusiti. Najprej sem se zaljubil v eno izmed deklet, nato pa še v ples.
Tvoje delo lahko opazujemo v različnih šovih televizije POP TV. Kot plesni koreograf in producent si med drugim sodeloval pri oddajah Zvezde plešejo, Slovenija ima talent in Znan obraz ima svoj glas. Kaj ti je to sodelovanje prineslo v poklicnem in osebnem smislu?
Sodelovanje v oddajah, kot sta Slovenija ima talent in Zvezde plešejo, se mi zdi super v smislu, da mi je končno odprlo možnost, da sem svoje dvajsetletne izkušnje psihološkega in trenerskega pristopa, ki sem jih uporabljal v plesnih šolah doma in po svetu, lahko končno predal na posameznike, ki v bistvu niso vešči plesa. In da sem bil lahko hkrati neke vrste psiholog, pa tudi trener, ki jih je pripravljal na nastop. V bistvu sem bil bolj psiholog kot koreograf, saj sem moral posameznike 'z danes na jutri' pripraviti, da so verjeli vase in maksimalno odplesali svoj nastop.
V vsaki sezoni sem imel na začetku snemanja ogromno težavo z vsemi sodelujočimi, ker dejansko niso razumeli, kaj je moja vloga. Nekje po drugi ali tretji oddaji so ugotovili, da sem tam samo zaradi njih ter da delam vse za to, da bo njihov nastop maksimalno kakovosten. Večina ljudi v Sloveniji namreč sploh ni vedela, da jaz stojim v ozadju sleherne koreografije šova, posledično so ugotovili, da tega ne delam zato, da bi sam izstopal, temveč zato, da bodo njihovi nastopi vrhunski. Od tam naprej pa je bilo vsako sodelovanje v vsaki sezoni vedno boljše in boljše in na koncu se je izkazalo kot dolgoročno. Zadnji projekt, pri katerem sem sodeloval, je bil z Evo Boto, zadnjo zmagovalko oddaje Znan obraz ima svoj glas ali pa s plesalci iz oddaje Zvezde plešejo, s katerimi sodelujem še danes in tako naprej. Tako da sem se s sodelovanjem pri tovrstnih oddajah veliko naučil, všeč pa mi je tudi, da znanje, ki sem ga pridobival v preteklosti, v teh primerih lahko uporabim tudi na nekoliko drugačen način. Prvi šovih, ki smo jih delali, so bili izjemno čustveni. Kasneje pa sem ugotovil, da kljub vsemu veselju, s katerim pristopim k tovrstnim sodelovanjem, ni dobro, če se v to vpletem tudi čustveno, zato ohranjam določeno čustveno distanco.

Kako je bilo učiti plesne gibe posameznike, ki nimajo ritma, ki se v svetu plesa ne znajdejo? S kakšnimi tehnikami si se lotil takšnih posameznikov, kako si jih spodbujal?
Še vedno sem prepričan, da imamo vsi ritem. Ko položimo roko na svoje srce, slišimo, čutimo ritem in smo ritmični ljudje. Odvisno je le, v kakšnem konceptu in kdaj smo ta ritem pridobili ali pa ga po drugi strani zatrli tekom odraščanja. Tako da je vsak pristop do posameznika res specifičen in edinstven. Ko nekomu rečeš, da je fantastičen, ga lahko to motivira, da bo dal še več od sebe, spet nekomu drugemu bo to pomenilo cinično šalo in bo razumel kot posmeh, nekdo tretji pa bo ves navdušen nad pohvalo in zadovoljen. Torej, iste besede lahko pri treh posameznikih izzovejo različne odzive, tako da v bistvu v teh primerih ne gre zgolj za tehniko gibanja ali na kakšen način se lotiti učenja posameznika, ker je odvisno od primera do primera. So pa različni prijemi; od metaforičnih, ko posamezniku v prispodobah poskušaš kaj prikazati, do fizičnih, ko ga dejansko primeš in zaplešeš z njim, pa vse do psiholoških prijemov. Tako da je več teh načinov, ampak je odvisno od posameznika, po katerih posežem.
Se ti je kateri televizijski nastop tvojih 'učencev' še posebej vtisnil v spomin ali si bil še posebej ponosen nanj? Kateri in zakaj?
Uff, po približno 2000 postavljenih plesnih točkah, v zadnjih dvanajstih letih na POP TV, od oddaj Slovenija ima talent, Znan obraz ima svoj glas, Zvezde plešejo do sodelovanja pri oddaji Miss Universe, moram priznati, da se mi je v spomin posebej vtisnila točka iz oddaje Zvezde plešejo, ko smo izvedli skupinski ples na pesem Is That Alright, ki jo poje Lady Gaga, saj nosi zame posebno sporočilno vrednost, in sicer da je na koncu, če nimaš ljubezni ali nekoga poleg sebe v življenju, s katerim bi delil, vse brez pravega smisla. Če je to, kar imaš trenutno od življenja, resnično tisto, kar bi želel videti kot zadnje, preden zapustiš ta svet. In ta plesna točka mi je še danes, ko jo gledam, svetovna, saj so plesalci res dali maksimum od sebe in občutek je bil nor. Kar se pa ostalih oddaj tiče, je bilo pa toliko točk, da se trenutno ne spomnim, da bi želel kakšno posebej izpostaviti.
Posnel si kratek plesni film, ki naj bi odprl vrata v producentski svet celovečernega plesnega filma. Kdaj boste začeli snemati in kdaj bodo lahko film videli gledalci?
Če ne bi bilo korone, bi začeli snemati leta 2022 in bi film ugledal luč sveta že leta 2023. Zaradi trenutne situacije pa se produkcija ne bo prav nič pocenila, na finance in podporo ljudi pa bomo težje računali, ker se bodo najverjetneje vsi ukvarjali s tem, kako preživeti naslednje leto. S tega stališča lahko odgovorim tako: kratki film je bil posnet in financiral sem ga sam, naučili smo se veliko in dosegli smo veliko. Film bi moral sodelovati na treh festivalih, zaradi situacije s korono pa se to žal ni zgodilo. Za celovečerni film pa se že piše scenarij. Ker gre za dolgotrajni proces, menim, da bo končan nekje v letu dni. Leto dni bomo predvidoma zbirali finančna sredstva, tako da predvidevam, da bomo celovečerni film snemali leta 2023, premiero filma pa predvidevam v letu 2024. Želel bi si, da bi šlo vse skupaj hitreje, vendar žal glede na dano situacijo to ni mogoče.

Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV