Triintridesetletni Evgenij Anisimov iz Rusije si ni želel niti predstavljati, da bi svojega otroka oddal v rejništvo ali ga pustil v sirotišnici, kot je to predlagala njegova takratna partnerka, mati otroka. Mali Miša se je rodil z Downovim sindromom, njegova mati pa tega enostavno ni mogla sprejeti, zato je možu predlagala, da otroka enostavno predata v oskrbo kateri izmed ustanov in nadaljujeta s svojim življenjem, česar pa si Evgenij ni mogel niti predstavljati. Odločil se je zapustiti ženo in v popolnosti skrbeti za sina. Čeprav je to pomenilo, da bo zanj skrbel sam.
Ta mladi očka se je odločil svojo zgodbo podeliti z javnostjo, da bi vsem dokazal in pokazal, kako izjemni in čudoviti so otroci z Downovim sindromom in da ni razloga za strah in občutek nemoči. Vse starše, ki bi se znašli v podobni situaciji, je želel motivirati, da ne bi nikdar dvignili rok nad svojim otrokom, temveč zbrali pogum in se soočili z vsakdanjimi izzivi, ki jih vsekakor ni malo, vendar jih je vredno premagovati.
Otroci z Downovim sindromom imajo izjemno čudovit, nežen, vesel in optimističen značaj. Zavoljo tega jim ljudje radi rečejo otroci sonca. Če odraščajo v zdravi in srečni družini, v kateri so varni, sprejeti in ljubljeni, imajo veliko možnosti za normalno življenje. Evgenij meni, da sta pri tem izjemno pomembna izobraževanje in pravilno usposabljanje ljudi, predvsem pa staršev. Neznanje in nepoznavanje namreč vodita v strah in predsodke, pa tudi k drastičnim dejanjem, kakršnega je storila njegova bivša soproga, ko ju je ravno zaradi občutkov strahu in nemoči zapustila.
"Trenutek sreče po njegovem rojstvu je trajal natanko minuto in 39 sekund, ko nama je zdravnik dejal: 'Bojim se, da ima vajin dojenček Downov sindrom.' V tistem trenutku nisem vedel, kaj storiti, sem pa razumel, da moram enostavno izklopiti svoja čustva in podpreti soprogo, saj sem se zavedal, da bo to zanjo izjemno težko," se spominja Evgenij in dodaja, da sta potrditev diagnoze čakala kar nekaj dni.
Čeprav se je trudil ostati močan za svojega komaj rojenega sinčka in soprogo, so ga na koncu vendarle premagala čustva, zato se je odpravil iz bolnišnice na svež zrak in na ves glas zajokal. "Nisem dolgo jokal. Pozneje me je bilo zaradi tega sram. V mojem življenju se namreč večinoma ni kaj dosti spremenilo. Vse se je zgodilo, kot sva s soprogo načrtovala. Rodil se mi je čudovit sin," ponosno priznava očka.
Še istega večera se je usedel za računalnik in odločil raziskati kar se da največ o Downovem sindromu. "Do tistega trenutka nisem o sami diagnozi vedel prav nič. Spomnil sem se le strašne fotografije iz šolskega učbenika. Zato sem se usedel za računalnik in raziskoval. Izvedel sem za Evelino Bledans in njenega sina Semyona, ki je bil rojen v isti porodnišnici kot moj Miša in ima ravno tako Downov sindrom. Spoznal sem, da so ljudje v Evropi, ki imajo Downov sindrom, izjemno dobro socializirani, da lahko samostojno živijo in delajo," je še dejal Evgenij in dodal: "To spoznanje je spremenilo moj pogled na vso situacijo. Ni pa vplivalo na mnenje moje soproge. Ona je menila, da ni pripravljena na to vrsto odgovornosti, in se je odločila zapustiti otroka. Na drugi strani pa sem si sam že predstavljal, kako bom svoje življenje posvetil svojemu fantku."
"Niti v enem trenutku nisem pomislil, da bi svojega sina pustil v sirotišnici. To bi bilo res nehumano. S soprogo sva se v izjemno kratkem času ločila. Takrat pa se je pravzaprav začelo moje življenje. Postal sem oče samohranilec otroku sonca," se spominja Evgenij. Dodaja, da si je želel soprogo prepričati, da bi si premislila, vendar mu žal ni uspelo. Ona si tega ni želela, v njem pa se je v tistem trenutku nekaj zlomilo. Preprosto ni razumel. Do takrat so ga vsi prijatelji zmerjali s copato, saj je bil za svojo soprogo pripravljen storiti vse. Od tistega trenutka dalje pa se je odločil biti močen za svojega sina, čeprav to pomeni, da bo ostal brez nje.
"Ko je šlo za mojega sina, sem bil pripravljen na boj brez milosti. Poskušal sem jo prepričati, da nama bo skupaj vse uspelo, da zmoreva, da naj se ničesar ne boji ... Vendar naju je ta boj privedel do konca najine skupne poti. Zdaj šele razumem, da jo je bilo strah in da enostavno ni zmogla," pravi Evgenij in poudarja, da sam sebe ne vidi kot junaka, kot mu drugi radi rečejo. "Zame je nekaj povsem naravnega in normalnega, da sem ob svojem otroku, ki me še kako potrebuje. Mišo poskušam vzgajati kar se da najboljše," še zaključuje mladi očka, ki si želi, da bi z izpostavitvijo svoje izkušnje drugim staršem pomagal, da bi se spopadli s svojimi strahovi in občutki negotovosti. Verjame, da sta ljubezen in pogum tisto, kar vsakega starša vodi k premagovanju vsakodnevnih izzivov.
Komentarji (3)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV