Tokrat smo se pogovarjali z Lauro M. Rak, arhitektko in mamo dvema navihanima malčkoma Juliji in Lukcu ter 'dvema kepama' dlak Oziju in Bucotu – med drugim o tem, kaj s seboj prinese materinstvo, kako usklajevati uspešno poklicno kariero z družino in na kaj je treba biti pozoren pri izbiri notranje opreme doma, ko imate enkrat otroke.
Laura, ste mama dvema otrokoma. Koliko sta stara in kakšna sta karakterno? V čem se razlikujeta in v čem sta si morda podobna?
Luka je star dobri dve leti, Julija pa je bila ravno 9 mesecev, med njima je 19 mesecev razlike. Sicer težko že zdaj ocenim karakter, ampak določene stvari pa so prav zelo opazne. Oba imata zelo rada družbo, druge ljudi in da se okrog njiju čim več dogaja. Noben tudi ni imel nikoli kakšne separacijske krize v smislu, da ne bi želel biti v varstvu (kar pride zelo prav pri tako majhni razliki). Je pa Luka že od nekdaj vedno nasmejan, poln energije, zagnan in vse ga zanima. Pri njegovih trmastih izpadih ga je prav preprosto preusmeriti na kaj drugega. Julija na drugi strani pa uff. Ona je sicer ekstremno nezahtevna. Zaigra se sama, če greva na kavo, se v vozičku pridno igra s svojimi igračkami. Ampak ko pa enkrat na vsake toliko nekaj ni po njenem ... takrat pa je sposobna eno uro brez predaha kričati. Tako, da se kar bojim začetkov trme in kasneje najstništva.

Kako vas je materinstvo spremenilo, opažate, da je imelo velik vpliv na vaše osebnostno dozorevanje, poglede na svet? Na kakšen način? Kaj se je spremenilo?
Vedno sem si želela družine, vendar sem med študijem te misli dala kar malo na stran. Takrat si v okolju, kjer se od tebe pričakuje, da boš uspešen, pripravljen vse dneve delati in boš svoje vse posvetil delu. Potem pa se je zgodil Luka in so se mi prioritete konkretno spremenile, kasneje z Julijo pa še bolj. Moje prepričanje je, da ne moreš biti vse naenkrat v istem obdobju. Tako, da sem se odločila, da v tem obdobju bom bolj mama, v naslednjem pa nazaj malo bolj karierna ženska. Je pa kar težko, ko se moraš sam s sabo in s svojimi odločitvami pomiriti. Predvsem sem morala spustiti svoje standarde, kar se tiče predanosti dela in to mi je bilo zelo težko. Se pa trudim še vedno biti v stiku tudi s tem delom svojega življenja.
Na svojem blogu se dotaknete tudi tem, o katerih je sicer manj govora. In sicer o perfekcionizmu in idealni percepciji posameznikov in družin, ki smo jim priča na družbenih omrežjih. Kakšen je vaš pogled na to?
Sama sem se šele pred kratkim začela ukvarjati tudi z družbenimi omrežji, blogom in podobno. Zdi se mi, da je to ena od tem, o kateri se vsi pritožujejo ampak v bistvu jim je super tako, kot je. Ko se sprijazniš s tem, da so družbena omrežja zgolj izsek iz življenja in da ne predstavljajo popolne realnosti, se zares s tem sploh ne obremenjuješ več. Sicer pa vsi raje gledamo 90 % srečo in lepe fotografije, ker nam dajo zagon in stremimo k temu tudi mi. Se trudimo biti boljši. V 10 % pa se mi zdi, da radi pogledamo tudi, kako tudi komu drugemu določene stvari ne uspevajo, kot si jih je zamislil. Ob tem vedno pomislim na stavek »Misery loves company.«
Doma imate tudi dva kosmatinca, kužka in muco, ki sta bila del družine pred malčkoma. Kako sta sprejela nova člana družine, je bilo kaj zapletov? Kakšni so njihovi medsebojni odnosi, kakšne so pozitivne lastnosti odraščanja otrok ob hišnih ljubljenčkih?
Takole bom rekla. Ozi (kuža) je naš član družine, hišni ljubljenček v vseh pomenih besede. Pri nas je tako, da je del družine in že od začetka sva spodbujala tudi odnos z otrokoma. Prvi, ki je pozdravil Lukca iz porodnišnice, je bil Ozi in enako z Julijo. Dovolimo tudi lupčke (v mejah normale) in pa, da leži z nami vsemi na kavču. Opažam, da imata z Lukatom eno posebno vez, in sicer res kot mala bratca. 5 minut se kregata, 5 minut se imata rada. Pa tudi Ozi ga nauči, kdaj je dovolj, kdaj se mora Luka umiriti. Julija ga pa tako trenutno še vedno gleda, kot da je najboljša igračka.
Buco. On pa je naš gospod. Del družine, ki se obnaša kot najbolj zahteven gost. Polovico časa preživi zunaj, ko je lačen zahteva hrano in se ob večerih zlekne pod radiator in spi. Njega se brez "dovoljenja" ne smeš niti dotakniti. Ima svoj karakter.
Po poklicu ste arhitektka. Zakaj ste si izbrali ta poklic, kako bi opisali svoje poslanstvo? Vam je znanje na tem področju pomagalo tudi pri lastnem opremljanju doma?
Že od malega sem rada risala načrte hiš. Spomnim se, da sem imela cele matematične karo zvezke porisane z načrti za takšna in drugačna stanovanja. Potem sem na to kar malo pozabila, in ko je prišel čas za vpis, sem si mislila: če me sprejmejo, okej, če ne bom pa strojnica ali gradbenica. Pa so me sprejeli. Prvo leto sem imela malo težav, da sem se zavedla, koliko dela in truda je potrebnega za ta študij. Ko sem padla notri, se je vse poklopilo in zdaj ne bi zamenjala za nič. Sem pa vedno imela en svoj pogled na arhitekturo. Vedno z bolj socialnega vidika. Kako nekomu urediti dom, ki bo funkcioniral za njegove potrebe, ki bo prijeten na pogled in njemu finančno sprejemljiv. Svoje želje in recimo temu ponos sem vedno dajala malo na stran, ker se zavedam, da naše delo ni zgolj umetnost, ampak mora delovati za uporabnika. Za svoj dom pa sem katastrofa. Za nobeno stvar se ne morem odločiti, ker vem, koliko različnih obstaja in še ko se odločim, si vedno mislim: ah, saj bomo drugič. Tako, da strank raje ne bi povabila na kavo k sebi domov.
Na katere dejavnike moramo biti pozorni, ko oblikujemo idejo notranjega opremljanja doma, v katerem živijo mali otroci?
Tole je pa zelo obširno vprašanje in res odvisno od karakterja družine. Predvsem se je treba vprašati, na kakšen način radi preživljate čas, katere dejavnosti imajo v vaši družini prednost, koliko imate stvari oz. koliko potrebujete prostora za shranjevanje. Treba se je tudi zavedati, da mali otroci ne bodo večno majhni in da je pomembno, da so stvari prilagodljive. Predvsem pa se mi zdi najbolj pomembno, da razmislimo o velikostih otroških sob. Velikokrat sem že imela kakšen pogovor, kjer kdo razlaga, kako bo spalnica tako velika, dnevna tako velika in na koncu za otroške sobe pač, kar ostane. Mi starši imamo na voljo celo stanovanje. Otrok pa ima v svoji sobi ves svoj svet. Kot najstnik pa še bolj. Zato je za razmisliti, kdo potrebuje večjo kvadraturo. Vaša spalnica (kamor hodite zgolj spat) ali otrokova soba, kjer se uči, igra, druži s prijatelji. V razmislek.
Katere barve so trenutno trendi za fantovske in dekliške otroške sobe? Je kaj takega, kar bi še posebej izpostavili pri opremljanju tega prostora?
Opažam, da so trenutno najbolj popularne barve v naravnih tonih, ki delujejo za oba spola. Predvsem veliko bele v kombinaciji s kakšno bolj živahno barvo. Zdi se mi, da so naši otroci tako obkroženi za barvami igrač, knjig, oblek, da je dobro, da je osnovna barva sobe zelo nevtralna. Je pa na moje veliko veselje malo bolj v porastu uporaba tapet z raznimi motivi.
Kako vam gre usklajevanje poklicnega in družinskega življenja? Imate še kaj časa zase, za svoje misli, ideje, razvijanje le-teh in kreativo? Ali vas malčka kdaj navdahneta za kakšno idejo?
Trenutno gre, ker sem bila praktično ves čas od konca 2018 na materinskem dopustu. Kaj se bo zgodilo (predvidoma) septembra, ko se vrnem v službo, bomo pa še videli. Na srečo sem zaposlena v podjetju Sloform, kjer veliko dajo tudi na družinsko življenje, saj imamo vsi zaposleni vsaj dva otroka. Imam tudi možnost dela od doma, kadar bi to potrebovala, tako da se ne bojim preveč. Predvsem pa me je družinsko življenje še bolj pripravilo do tega, da vedno pri načrtovanju razmišljam o uporabnosti. Ker vem, kako pomembno je, da je dom deluje in da ti ne povzroča še dodatnih težav pri vsakodnevnih opravilih. Pri tem me predvsem navdahneta moja mulčka vsaj parkrat vsak dan, ko opazim, katere stvari bi bile lahko bolj uporabno zasnovane.
Kako poteka sam proces vašega dela, kaj je tisto, kar počnete kot notranja arhitektka? So vam pomembne želje in zahteve naročnikov ali vam veliko več pomeni, da vam pustijo proste roke pri 'igranju' z barvami, teksturami in notranjo opremo ter vam preprosto zaupajo?
Moj študij je sicer študij arhitekture v splošnem. Sem se pa že od začetka znašla v biroju, kjer sem se ukvarjala bolj z notranjo opremo in tudi trenutno je moje delo pretežno to. Želim si sicer, da bi v prihodnosti opravila tudi strokovni izpit za odgovornega projektanta, ampak bom to misijo prestavila na kasnejše obdobje. Menim, da je treba z naročnikom najti nek skupen jezik. Kadar smo si stilsko polarno nasproti, je včasih nemogoče, ker tudi, ko najdem rešitev, nimam občutka ali je dobra ali ne, ker je tako proti mojim načelom. Prav tako kadar pride kdo in reče: "Saj že vse vem kako bo, samo nariši mi." To je najslabši primer. Na drugi strani pa tudi pustim ti proste roke ni tako preprosto, kot se sliši. Ker obstaja cel kup možnosti, potrebujem neko usmeritev, kakšno inspiracijo, ki jim je všeč, barvno shemo, predvsem pa en dolg pogovor, da se spoznamo, da mi razložijo, kako poteka njihov dan, katere stvari so jim pomembne. Je pa vsaj po mojem mnenju vse skupaj proces. Nisem še delala projekta, kjer ne bi po moji osnovni ideji potem skupaj z naročniki zadeve prilagajali, določene zadeve popravljali in usklajevali. Na koncu dneva seveda hočem, da je rezultat res dovršen, ampak mene potem ne bo več v tistem prostoru, naročnik pa bo tam živel še dolgo. Tako da neka kombinacija mora biti.
Na kaj ste v življenju najbolj ponosni, kaj je vaš največji osebni dosežek?
Tole je pa najtežje vprašanje. Mogoče se bo slišalo skrivnostno, ampak najbolj sem ponosna sama nase, da sem pred leti sprejela ekstremno težko odločitev, ki me je pripeljala do življenja, ki ga živim sedaj. Da v tem trenutku lahko rečem, da sem zadovoljna s svojo kariero in predvsem našim družinskim življenjem.
Komentarji (0)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.
PRAVILA ZA OBJAVO KOMENTARJEV