Ko se nosečnost prezgodaj konča: Niste sami. Kam po pomoč po izgubi?

Fetalne smrti se v Sloveniji beležijo vsako leto in njihovo skupno število se v zadnjem desetletju postopno znižuje. A številke govorijo eno, medtem ko starše zelo boli. Izguba je huda, četudi se zgodi zelo zgodaj, in prav zato je pomembno, da je pomoč dostopna in da jo starši v stiski pravočasno poiščejo.

V Sloveniji je podpora staršem po perinatalni izgubi na voljo tako v zdravstvenem sistemu kot v okviru nevladnih organizacij in zasebnih terapij, so pojasnili na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ). V številnih porodnišnicah je praviloma na voljo takojšnja psihološka podpora, osebje pa je usposobljeno in senzibilizirano za stisko staršev. Staršem običajno omogočijo tudi prostor in čas za dostojno slovo ter možnost sodelovanja pri ustvarjanju spominov (na primer fotografija, odtis rokice ali nogice), kar je za mnoge pomemben del procesa žalovanja. Poseben pomen imajo lahko tudi spominski parki in prostori, kjer se starši simbolno poslovijo in kjer je mogoče, raztrosijo pepel umrlega otroka.

Po odpustu iz porodnišnice se lahko starši obrnejo na osebnega zdravnika oziroma zdravnico ali ginekologa oziroma ginekologinjo, ki jih usmerita k nadaljnji pomoči. Pomembno vlogo imajo centri za duševno zdravje, kjer multidisciplinarni timi obravnavo prilagodijo potrebam posameznika ali para. Če je stiska zelo intenzivna in ne pojenja, je smiselno pomoč poiskati čim prej, poudarjajo na NIJZ. Po njihovih pojasnilih pomaga, če o doživljanju spregovorijo z osebnim zdravnikom, ginekologinjo in bližnjimi; v najbližji psihiatrični bolnišnici je praviloma na voljo tudi dežurni psihiater, ki lahko nudi takojšnjo pomoč.

Dodatne oblike podpore nudijo tudi društva, zavodi, verske skupnosti in zasebni terapevti. Pomemben del pomoči so podporne skupine za žalujoče starše in družine, kjer se srečajo z ljudmi s podobno izkušnjo. Med možnostmi sta na primer Zavod ŽIV!M (skupine za starše po spontanem splavu ali smrti otroka) in Društvo Solzice, ki povezuje starše z izkušnjo izgube ter ozavešča o sočutni obravnavi. Če starši potrebujejo hitro pomoč ali pogovor, so na voljo tudi prvi viri pomoči v stiski, med drugim Klic v duševni stiski: 01 520 99 00 (vsak dan med 19. in 7. uro), Samarijan in Sopotnik: 116 123 (24/7) in TOM telefon (za otroke in mladostnike): 116 111. Zbirka vseh kontaktov in poti do pomoči je na voljo tukaj.

Na NIJZ tudi poudarjajo, da ni "pravilnega" načina žalovanja: žalost, krivda, jeza, praznina, zavist ob drugih nosečnostih ali nihanja razpoloženja so pogost in normalen odziv na izgubo. Prav tako lahko partnerja različno žalujeta; eden o bolečini lažje govori, medtem ko drugi morda molči, kar pa ne pomeni, da je kdo manj prizadet. Ob čustveni bolečini se lahko pojavijo tudi telesne posledice (utrujenost, hormonska nihanja, nespečnost), zato so še toliko pomembnejši čas, razumevanje in prilagoditve okolice ter dostopnost pomoči.

Na NIJZ sicer pri fetalnih smrtih prikazujejo izide nosečnosti, ki se ne končajo z rojstvom otroka. V informacijski sistem so vključene nosečnosti, pri katerih so zarodki ali plodovi lažji od 500 gramov in mlajši od 22 gestacijskih tednov, v skupino pa sodijo patološke in zunajmaternične nosečnosti, spontani splavi in umetno prekinjene nosečnosti oziroma dovoljeni splavi.

Številke ne zajamejo vsega. V registrih praviloma niso zajeti spontani splavi, ki niso bili obravnavani v zdravstvenem sistemu in poročani na NIJZ, kot denimo zelo zgodnji spontani splavi, ko ženska ne poišče zdravstvene obravnave in splav zato ni prijavljen. V podatkih torej navajajo del izgub, ki so bile obravnavane in zabeležene v zdravstvenem sistemu. Vendar na NIJZ ocenjujejo, da je zunaj javnega zdravstvenega sistema malo fetalnih smrti, zato predpostavljajo, da je nacionalni zajem podatkov ustrezen.

V Sloveniji je bilo v letu 2024 zabeleženih 5062 fetalnih smrti, kar pomeni 11,9 primera na 1000 žensk v rodni dobi, kažejo podatki, objavljeni v Zdravstvenem statističnem letopisu Slovenije 2024. Približno 60 odstotkov je bilo dovoljenih splavov, približno 35 odstotkov spontanih splavov in drugih patoloških nosečnosti ter okoli pet odstotkov zunajmaterničnih nosečnosti. Spontanih splavov in drugih patoloških nosečnosti je bilo 1755, zabeleženih je bilo tudi 258 zunajmaterničnih nosečnosti.

Po uradno objavljenih podatkih za obdobje med letoma 2015 in 2024 se skupno število fetalnih smrti v Sloveniji znižuje: s 6518 v letu 2015 na 5062 v letu 2024. V istem obdobju se je znižala stopnja dovoljenih splavov (upad z 8,2 na 7,2 na 1000 žensk), upad pa je viden tudi pri spontanih splavih in drugih patoloških nosečnostih (s 5,6 na 4,1 na 1000 žensk). Pomembno je hkrati upoštevati demografijo, saj se pri nas zmanjšuje tudi število nosečnosti in število žensk v rodni dobi, kar vpliva na številke. Na NIJZ so opozorili še na metodološko opombo za leto 2015, kjer so bili dovoljeni splavi po ocenah lahko nekoliko podcenjeni zaradi neporočanja dveh izvajalcev.

V zadnjem desetletju je po podatkih NIJZ opazen rahel upad skupnega števila fetalnih smrti, kar je predvsem posledica zmanjševanja števila dovoljenih splavov. Število dovoljenih splavov se namreč že več desetletij vztrajno znižuje in Slovenija je tudi v primerjavi z mnogimi evropskimi državami med državami z nižjimi stopnjami. Na NIJZ to povezujejo z dobro dostopnostjo do kontracepcije in javno dostopnimi zdravstvenimi storitvami, vključno z umetno prekinitvijo nosečnosti, ter z razmeroma dobro ozaveščenostjo prebivalstva, kar po njihovem mnenju predstavlja pomemben dosežek javnega zdravstva.

Tudi število spontanih splavov se na dolgi rok zmanjšuje; največ jih je zabeleženih v starostnih skupinah 30–34 in 25–29 let, saj je v teh letih tudi največ (načrtovanih) nosečnosti. Zmanjševanje je predvsem povezano z manjšim številom nosečnosti, kar sledi demografskim trendom. Pri razlagi podatkov je pomembno še, da je v Sloveniji ultrazvočna diagnostika že dolgo rutinski del obravnave, načini evidentiranja in

poročanja pa so enotni, zato upadanja ni mogoče pripisati zgolj spremembam v diagnostiki ali beleženju.

V letu 2024 je bilo največ zabeleženih fetalnih smrti v starostni skupini 30–34 let (1294 primerov), sledile so skupine 25–29 let (1048) in 35–39 let (1208). Če se osredotočimo na spontane splave in druge patološke nosečnosti, razpredelnica v Zdravstvenem statističnem letopisu Slovenije kaže, da jih je bilo največ zabeleženih pri ženskah med 30. in 34. letom (505 primerov), zelo blizu pa sta bili skupini 25–29 let (416) in 35–39 let (413).

Številke same po sebi še ne pomenijo, da je v teh starostih večje tveganje, temveč predvsem kažejo, da je takrat največ nosečnosti, so poudarili na NIJZ. Dodali pa so, da se tveganje za spontani splav s starostjo vendarle povečuje, zlasti po 35. letu. Med pomembnejše dejavnike tveganja poleg starosti sodijo še kronične bolezni, življenjski slog (na primer kajenje, alkohol, prekomerna telesna teža) ter nekateri anatomski in endokrini dejavniki. Spontani splav je sicer razmeroma pogost pojav: po podatkih iz literature se z njim konča približno 20–25 odstotkov nosečnosti, najpogosteje zaradi kromosomskih nepravilnosti pri plodu.

Velika večina spontanih splavov se sicer zgodi zelo zgodaj v nosečnosti. Podatki za leto 2024 kažejo, da se je 78 odstotkov spontanih splavov zgodilo do 10. tedna, dodatnih 12 odstotkov pa v 11. oziroma 12. tednu. Po 12. tednu so spontane izgube redkejše; v letu 2024 je bilo 7 odstotkov splavov med 13. in 16. tednom ter 3 odstotke po 16. tednu nosečnosti. Taka porazdelitev je skladna z ugotovitvami iz literature, saj je večina zelo zgodnjih spontanih splavov povezana s kromosomskimi (genetskimi) nepravilnostmi ploda, so razložili na NIJZ.

Večina spontanih splavov se zgodi zelo zgodaj, redkeje pa se nosečnost žal konča tudi pozneje tik pred porodom ali ob njem. Zdravstveno gledano o mrtvorojenosti govorimo, ko se otrok rodi brez znakov življenja; v podatkih NIJZ jo prikazujejo kot število mrtvorojenih na 1000 vseh rojstev (živorojenih in mrtvorojenih) ne glede na porodno težo. Po podatkih iz Zdravstvenega statističnega letopisa Slovenije 2024 je bilo v Sloveniji v letu 2024 87 mrtvorojenih otrok, kar pomeni mrtvorojenost 5,2 na 1000 rojstev. V obdobju 2015–2024 se je mrtvorojenost večinoma gibala okoli 5 na 1000 rojstev: najnižja je bila leta 2018 (4,3), najvižja pa leta 2020 (6,1), zadnja leta (2022–2024) pa ostaja razmeroma stabilna pri približno 5,2–5,4 na 1000 rojstev.

Izguba v nosečnosti ali smrt otroka kmalu po rojstvu globoko zaznamuje. Pomembno je vedeti, da nihče ni kriv. Spontani splav je razmeroma pogost in večinoma posledica bioloških dejavnikov – najpogosteje kromosomskih nepravilnosti, na katere ni mogoče vplivati. Običajne vsakodnevne dejavnosti, stres ali posamezne odločitve

v nosečnosti praviloma niso vzrok za izgubo. Tudi en spontani splav večinoma ne pomeni slabše napovedi za prihodnost: veliko žensk pozneje znova zanosi in rodi zdravega otroka, so poudarili na NIJZ.

Podobno velja tudi pri smrti ploda v maternici v poznejši nosečnosti ali smrti novorojenčka po rojstvu; gre za neizmerno težke in travmatične izgube, ki so pogosto posledica zapletenih zdravstvenih okoliščin in jih starši ne morejo preprečiti. Ne glede na to, kdaj se zgodi, pa je neizpodbitno, da je bolečina resnična in upravičena. Zato je ključno, da se o teh izkušnjah govori odprto, sočutno in brez obsojanja ter da imajo starši dostop do ustrezne zdravstvene, psihološke in družbene podpore. Hkrati pa je treba poslati jasno sporočilo, da v izgubah niso sami in da nihče ni kriv, so izpostavili na NIJZ.

Perinatalna izguba je pogosto nevidna za okolico, za starše pa je resnična in ena najtežjih izkušenj, ki jih lahko doživijo. Zato je pomembno, da o njej govorimo spoštljivo in brez obsojanja, normaliziramo žalovanje ter staršem jasno sporočimo, da niso krivi in da niso sami. Kadar je bolečina prevelika ali se ne umirja, pa je pravočasno iskanje pomoči odgovoren in smiseln korak, da starši v žalovanju ne ostanejo sami in da dobijo oporo, ki jo takrat potrebujejo.

Viri: NIJZ, Informacijski sistem spremljanja fetalnih smrti in NIJZ podatkovni portal, Zdravstveni statistični letopis Slovenije 2024 (poglavje 2.3 Fetalne smrti), Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), Britanski inštitut za zdravje in odličnost oskrbe (NICE), Kraljevo združenje ginekologov in porodničarjev (RCOG) ter Mednarodna zveza za mrtvorojenost in perinatalno izgubo (ISA)